…ampak je pravljično! Kot je bil pravljičen naš julijski treking po Dolomitih, kjer je trinajst navdušenih pomagalo ustvarjati dogodivščino.
Začelo se je zgodaj zjutraj, praktično sredi noči. V Kranju pobereva sosedo Mojco, nato še vzdržljiv zakonski par, Matejo in Mateja. Zaspano odpeljemo v Ljubljano, kjer stoji preostanek skupinice: Renata, Mojca, Anita, Sanda, Urška, Zinka, Zdenka in Suzana.
Vedno mi je zanimivo pogledati obraze. Zaskrbljeno, vznemirjeni so. Se mi zdi, da se vsem po glavi motajo enaka vprašanja. Bom zmogel? Bo šlo? Kam se podajam?
Z Jeleno napolniva vsaka svoj kombi. Jaz tiste, ta vzgojene in ubogljive 😊, Jelena vse ostalo 😊
Na sedlu Gardena parkiramo okrog 7ih. Kava, zajtrk in v brege.
Hitro ujamemo primeren tempo in skupina lepo napreduje. Vreme nam služi in moj rek: «Kar si kdo zasluž!« opraviči svoj pomen. Ne prevroče, sončno, z razgledi, ki iz ust izvabljajo vzdihe in globoke, glasne izdihe, v očeh pa se zrcali neizmerna sreča.
Priznam, zaradi teh pogledov mi je vodenje v užitek. Ko rečem, da sem peščici ljudi pokazala nekaj tako lepega, kot so Dolomiti. In to še v tako božanskih okoliščinah.
Kratek počitek na prvi škrbini, prečenje do druge. Malica in vzpon na prvi vrh. Sas Ciampac.
Razgledi? Neopisljivi! Navdušenje? Neskončno! Družba in razpoloženje? Evforično!
Poslikamo, pogledamo, vriskamo, si čestitamo in vpijamo vtise, razglede, ...
Sestopamo na drugo stran, se po dobri uri na razglednem travniku še malo pomečemo po travi, vzamemo Pikovit, da so noge lažje, nato pa dan zaključimo pri koči Puez, kjer bomo prespali.
Vreme je stabilno, družba razigrana, zato se nas nekaj odloči, da naskočimo bližnji vrh. Na 2913 pač nimaš priložnosti biti vsak dan. Višje od našega najvišjega! Juhej!
Pred večerjo smo nazaj in prvi večer večina zaspi že zgodaj. Malo spanja, nekaj hoje in OGROMNO vtisov naredijo ljudi utrujene.
Po zajtrku zakorakamo v nov dan. Spet nas čaka vrh, ki je višji od Triglava in spet nas čaka čudovit dan. Najprej po dolini, kjer se preganjajo svizci. Nekateri jih vidijo prvič. Navdušeni smo vsi.
Na sedelce, kjer pustimo odvečno robo (nahrbtniki pač niso lahki).
Čeprav nekateri s cmokom v grlu, vrh osvojimo vsi. Suvereno! Ekipa – čestitke še tukaj.
Sledi krst in previden sestop. Pa malce daljša pavza za hranjenje.
Žakeljčki ne bodo pokonci stali, če bodo prazni. Pa tudi rek, da lačen si čist drugačen pove marsikaj. Res si ne želim, da bi mi lačne babe uprizorile pravi babji ravs. Že tako ali tako je na momente izgledalo, da imamo dva tabora. Pa vem, da ni bilo tako. Delovali smo kot skupina. To je pomembno (in tudi varno).
Kratek, zahtevnejši del poti opravimo kot za šalo (čeprav se nismo šalili). Sestop pod Odlo špicami, pol ure razkošja v travi in pristanek v koči Firenze.
Praznovanje rojstnega dne in glasno navdušenje nad vsem. Videnim, doživetim. Vsako minuto smo bolj razigrani, smeh je vse glasnejši, iz telefona zadoni Golica in dekleta plešejo polko 😊 Pa čeprav se mi je zdelo, da po vsej hoji ne bodo niti za tango več dobre (saj veste, ko se v nogah nabere voda in je korak tog in trd – kot pri tangu 😊)
Po večerji se počasi spakiramo v sobo, kjer se nasmejimo do solz. Ob desetih skupina potihne in zaspi. Baje so tako dobro dresirani, da mi berejo misli. Sploh ni treba dajati navodil.
Samopostrežni zajtrk na višini 2000 metrov, sestop do planine, kjer skupino pustiva ob kavi, razgledih in »faulencerjih«. Prepustijo se ustvarjanju, kar ugotoviva dve uri kasneje.
Mi2 s taksijem po kombija, nato pa vesele deklice, z veselim fantom, naloživa, da jim pokaževa še kaj lepega.
Po testiranju sledi presenečenje, ki mi je pripeljalo solze v oči (čeprav mi babe tega ne verjamejo!). Pesmica, ki sta jo sestavili Mojca in Mateja, s pomočjo ostalih udeležencev. Rožica v dar – zame seveda bodeča neža – le kako bi lahko pričakovala kaj drugega? Jelena dobi solzice – v življenju res ni naključij. Še danes razmišljam zakaj ji je z mano tako hudo, da si zasluži solzice 😊 😊 😊
Zahvala, ki se je ne da opisati. Navdušenje, za katerega vem, da bo odzvanjalo še tedne in mesece. Neskončna hvaležnost prijateljev (saj vam lahko tako rečem, kajne?), ki znajo videti in sprejemati vse lepo, kar gore ponujajo. In enako zahvala njim z najine strani. Ker ste bili strpni, ker ste se upoštevali, ker ste vriskali, ko je bilo lepo in povedali, če vas je kaj motilo. Ker ste bili edinstveni, pristni in…najini! Ponosni in hvaležni.
Še peščene piramide si ogledamo, nakupimo sladkarije v Loackerju in proti večeru priskakljamo v Ljubljano. Žurka v kombiju bo ostala skrivnost, da ne bi zanjo izvedeli policaji. Vam pa vseeno povem, da s da tudi v kombiju plesati, če se le tako odločite.
Zaključujem z mislijo, ki me je spremljala 3 dni. To ni bil treking, to je bilo nepozabno doživetje.
Commenti