Številke. V principu jih ne maram. Včasih pa nam povedo več kot kopica besed. Koliko podatkov skonzumira človeštvo, meni pa je večina povsem nepomembnih. Čudna, vem 😊
Ponavadi se pred trekingom posebej pripravim na osnovna vprašanja, da ne izpadem tavelk bebec. Koliko časa bomo hodili? Kako visoka je gora? Hm…priznam? Meni je za oba podatka vseeno. Večini pač ni 😊
Kaj torej zdaj pišem o številkah? Ker bosta dve petnajstici tokrat vodilo našega trekinga po Nockbergih.
Že ime trekinga namiguje na to, da se gibamo na višini 2000 metrov in več. Mehki in travnati dvatisočaki so nas zvabili v Avstrijo.
V Kranju v kombi nabaševa Martinko, Mojco in Renato. V Ljubljani pa ostale sestavine za češpljev kompot dve Andreji, dve Urški, Zdenko, Mojco, Zinko, Sando, Sabino, Anito, Bredo in Miro. Edini klinček, ki bi kompotu dodal žmoht, je moral zaradi Covida treking odpovedati. Ti duš! Pa mo spet same babe 😊 Koliko nas je bilo? Petnajst 😊 Skrivnost prve petnajstice je razkrita.
V Ljubljani čakajoča druščina bivših sodelavk me pričaka z baloni, piščalkami in glasnim, iskrenim voščilom za 50 rojstni dan. Za darilo prejmem bon za stilsko preobrazbo in če me v prihodnosti kdo ne bo spoznal, je to to. Najmanj gelirane nohte in umetne trepalnice si bom uštimala. Pa nej bo, kr bo.
Oddrvimo nazaj na Gorenjsko. Pred Karavankami lulanje, kava in nakup vinjete nato pa kar do izhodišča prvega trekinga. Vrhovi so po nočnem dežju še v meglicah a prepričana sem, da smo si zaslužile sončka.
V sproščenem klepetu se vzpenjamo do jezera, kjer si privoščimo prvo prehranjevanje, fotkanje in razgledovanje.
Prvi cilj je Predigerstuhl. Travnat dvatisočak z izjemnimi razgledi. Megla se razkadi tisti trenutek, ko pridemo na vrh. Veselje in čestitke ob osvojenemu prvemu dvatisočaku, gasilska fotka in gasa naprej.
Gremo še na 2! Itak!
Dol in strmo gor. Prvi in drugi sta za nami.
Krožno do drugega jezera, do čudovite, prijazne planine na kavo, do kombija in urco vožnje do hotelčka, ki nas gosti in razvaja. Za večerjo wiener šnicl za vse prste obliznit, navodila za naslednji dan in s kurami spat (če verjamete). Seveda zvečer nazdravimo, se poveselimo in do solz nasmejimo.
V soboto nas zbudi sonce in že pri zajtrku frise pokamo. Napokamo se v kombi, odpeljemo do Josef Mehrl Hutte in se ponovno zakadimo v nove avanture. Kraljevi stol je prvi cilj. Tretji dvatisočak. Še prej do Rosaninsee, ki s svojimi odsevi jemlje dih.
Tukaj je res lepo (no, kje pa ni?). Na sedlu malo podihamo in zadnjo strmino vzamemo počasi, z guštom. Zase, za skupino pa za Martinko (ki jih šteje 2 manj kot 80) in njen spomin na pokojnega moža. Srečanje z vrhom je bilo ganljivo. Zanjo in zame. Bravo Martinka!
Ko se spustimo z vrha zajahamo greben, sestavljen iz naslednjih sedmih dvatisočakov. Kako potekajo grebenske poti ni treba natančno pisati, kajne? Gori, doli, naokoli. Razgledi božanski, rožice in jezera, vrhovom okrog nas pa ni videti konca. Kolk dela!
Po celodnevnem užitkarjenju spijemo kavo (pa pir) v koči, se zapeljemo do hotela, ker si za večerjo zaslužimo vsaka POL kure 😊
Pred tem dobimo v pokušino njihove knedle. Dobro, odlično, obilno. Vedno pravim, da je lačna baba tečna baba. Pa jih raje nafutram, da ne bi iz strašne sile mene žrle 😊
Nockberge so znane tudi po belkah. Tokrat jih nismo videle in pri večerji ugibamo, če niso mogoče na naših krožnikih 😊
Spet sproščen večer, ki se prelevi v prijeten spanec.
Kako hitro minejo trije dnevi. Ravno smo razpakirali kufre, že jih spet pakiramo. Gremo na Granattor. Krožno, z razgledi. Do planine po plačljivi cesti s kombiji, nato pa osvojimo naslednje 4. Vrhove, ne desce. Te smo pustile doma 😊
Če kdo sešteva (in sem prepričana, da ja) je razkrita skrivnost naslednje petnajstice. Petnajst deklic je v treh dneh obiskalo petnajst vrhov in le dva sta bila nižja od 2000 metrov.
A? Smo babe al ne? Nam gre! Ob povratku na planini preiskušamo kulinariko teh koncev, nakupimo domač sir in se strinjamo, da še ne bi šle domov. Vedno imava še kakšnega asa v rokavu, zato pokaževa še eno lepo potko z razgledi na Miljsko jezero. Počasi puncam leze utrujenost na obraz. Trije intenzivni dnevi so naredili svoje. Gremo dam? Gremo 😊
Do Ljubljane v kombiju odmeva smeh in Golica. Tra ra ra ra raaaaaaaa tra ra ra ra ra ra … Bi lahko postala najin zaščitni znak 😊
Slovo je veselo in polno upanja, da se kmalu spet srečamo. Z nekaterimi prej, z drugimi kasneje. Punce drage, lepo je potovati z vami. Ko se vidimo pa se spet objamemo, nasmejimo in si delimo zgodbe, ki bodo nastale v vmesnem času. Naj bodo nasmejane!
Comments