50 odtenkov jeseni v Krških Alpah

V petek zjutraj smo spet odropotali po novo, skupinsko dogodivščino. Tokrat so nas gostile čarobno, barvite Krške Alpe, toplo posteljo, savno in odlično hrano pa nam je spet »uštimala« Tina v njenem hotelčku v Innerkremsu. Krške Alpe so prepoznane po množici mehkih, travnatih dvatisočakov in večina najinih sopotnikov ni verjela, da jih bomo pomendrali celo množico. Potem pa smo jih z navdušenjem šteli skupaj 😊

Spet štartava v Kranju in spet že prej dobiva logično vprašanje tistih, ki gredo z nama prvič. Kako najprej iz Kranja v Ljubljano? A ne gremo v Avstrijo? Gremo, gremo.

V Kranju torej napokava babjo družbo prvopristopnic (prvič z nama) Mojco in Smiljano pa kar takojšnjo povratnico Mileno. Na Dolgi most po nov kup pričakovanj. Mešana družba »novih« in »starih« se imenuje Andrea, Karlo in Ela (ki šteje 8 in POL let!), Maja, Tomaž, Anita, Leonida, Lidija in Alenka, Nina in Jerneja, Barbara, Neža, pri večerji pa se nam pridruži še Jana. Kwa čmo boljšga, k to, da smo vsi za to, da se gremo met fajn? Prou nč!

Mimo Kranja do zadnje bencinske pred tunelom. Kava, prvi sendviči, vinjeta in lulanje. Pa prvi smeh, občutek sproščenosti in prvi komentarji, da je z nama RES zabavno. Buh ve, če ni tale folk sam prjazn? 😊

Prvo izhodišče pod venčkom treh dvatisočakov dosežemo po plačljivi gorski cesti. Že sama vožnja je razgledna, hitro pa se nam kažejo žareči obrazi jesenskih macesnov. Parkiramo in s parkirišča ugledamo osrednji vrh – Mirnock. Začnemo enako, a vendar vsakič drugače. Da sem Mateja iz Kisovca, una ta hudobna. Da imam k sreči s sabo tud Jeleno iz Kranja, k je pa FUL prjazna. Tako pomirim pričakujoče dušice in počasi jo mahnemo v breg. Po travniku, čez potoček, mimo lesene hišice, med macesni, razgledi, pogovori in nasmehi.

Inverzija je in kmalu nam postane vroče. Podihamo in spet pihamo v klanec. Čuha – puha kok je fajn. Na sedlu dosežemo jezero, pogled se odpre na ta visoke naše (beri Julijce) in hitro prepoznamo vse najvišje.

Enmau pomalčvamo in gremo na prvega od treh. "A, da bomo tri danes? A res? Pa bomo zmogli?"

Po prvem še na drugega, delno krožno in spet v breg do tretjega.

Pred vrhom nam pogled z roba, okrašenega z možici, vzame dih. Miljsko jezero, zadaj grički in vrhovi. A, družba? A j dobr?

Na vrhu Mirnocka malo počiliramo, se posončimo, nekaj pojemo (matr sam jemo skus) in pričnemo s spustom proti planini.

Obkrožajo nas nasadi brusnic, ob poti zlati macesni po tleh pa se iglice svetijo kot zlata preproga. Božansko. Kako sem vesela, ko na obrazih vidim eno samo navdušenje, eno samo veselje. Da smo, da vidimo, hodimo, dihamo in čutimo podobno. Užitek na kvadrat.

Ker smo hitri, obljubiva bonus. Vedno ponudiva več, kot je videti v (včasih) suhoparnih opisih trekingov. Najprej na chill kufe čisto ob Miljsko jezero. Kavarna je NA jezeru in ne ob njem.

Privežemo kufetarske duše, nekateri potešijo sladkosnedo stran svojega ega 😊 vpijamo tople sončne žarke in neizmerno uživamo. Še en krog bomo prehodili. Ker si zaslužite, ker je lepo in ker zmorete vse to in še več.

V trgovino in v hotel, kjer nas čakajo lepe, čiste, dišeče sobe, topel tuš in božanska večerja. Eno samo razvajanje. Sproščen pogovor prežet s humorjem se razvije ob večerji. »Navodila« za naslednji dan in kmalu utonemo vsak v svoje sanje.

Po obilnem zajtrku se stlačimo v kombija in zapeljemo do podnožja Kraljevega stola. Spet malo več, kot je v programu. Kar 6 dvatisočakov nanizamo kot ogrlico v krožni, jesenski turi. Najprej po cesti, a ne dolgo, do Oslove planine. Babje noge se po obilnem zajtrku tako zakadijo proti cilju, da jih neham loviti. To je tisto, ko imam občutek, da želimo osem urno turo stlačiti v uro pa pol. Vedno se nasmejim in vedno ugotovim, da bo šlo tako do prvega klanca.

Potem večini štima, da Gerečnca drži tempo, ostali pa se prepustijo užitkom, ne pa lovljenju sape, brisanju švica in skrivanju zariplega obraza 😊 Prevzamem torej jaz. Do jezera Rosanin, kjer si oddahnemo, se pofotkamo, vriskamo od lepega in seveda pojemo nekaj hrane iz nahrbtnika.

Malce strmeje se potem vzpne pot, do vrha Kraljevega stola hodimo »po pamet« in na vrhu večina ne more verjeti, da smo že tam.

Spet Chill, grupna fotka, hranjenje, čveketanje in razgledovanje. Kam pa zdaj? Ajaaaa, a še 5 jih bo? Dej, no dej. Pa mi smo res face. Kako nabiramo te dvatisočake. Saj mi ne bo nihče verjel! No, če kdo RES ne verjame, naj se nam naslednjič pridruži pa jih bo štel sam.

Spust do sedla in vzpon. Zajahamo nov greben, ki ponuja razglede na Visoke ture in večino Nockov. Gori, doli, naokoli. Po nekaj urah, nekaj pavzah in nekaj malicah smo na šestem.

Pogled nazaj nam pove, da nam RES gre in da RES dobro hodimo. Pa še Gerečnci se zahvalimo, da je pot obnila v tej smeri. Ej, a si predstavljaš, da bi šli kle gor??? 😊 😊 No, nismo. Toliko pa že vem kakšna je razlika med uživanjem in brezveznim matranjem. In mi smo šli uživat. Čisto v podnožju gore, ko se popoldansko sonce upre v macesne, obsedimo.

Dajmo še malo. Naj ostane vsa ta lepota v nas!

Do kombijev in v hotel, kjer si nekateri privoščimo kufe in krajši počitek, drugi pa se odločijo pregreti telo in kosti v savni. A ni fajn, k lahko izbiramo?

Večerja tokrat tipična – knedli v juhi (mmmmmm), dunajski (mmmmmm), krompir, solatni bife in sladica (mmmmm). A veš uno, k misliš, da boš kakšno kalorijo pokuril, jih pa še nekaj zraven dobiš? Spet en sproščen večer, dogovor o zadnjem dnevu in napoved še enega bonusa. Samo jednom se živiiiiii in želiva si, da na vsakem trekingu pokaževa veliko in še več.

V nedeljo se za nagrado zapeljemo po panoramski Nockalmstrasse, parkirano na najvišji točki, z že malo trdimi nogami obiščemo vrh, ki nam pokaže verigo, ki smo jo prehodili prejšnji dan. Klik, klik, klik. Ne, fotke ne pokažejo vsega. Se pa da slutiti kako zelo je tukaj lepo.

Po nekaj spominkov in pod Goldeck. Nova gorska cesta, nov krog, novi vrhovi, novi razgledi. Mi pa smo že stari znanci, ki so v samo treh dneh postali uigrana skupina. A nam ni dobr??

Začnemo navzdol, da gremo potem lahko spet gor. Hodimo, fotkamo, uživamo. Med brusnicami, ki so že sladke, med macesni, v dobri družbi. Že kujemo nove načrte. Že opisujeva trekinge, ki bodo v ponudbi naslednje leto. Že slišiva stavke, ki nama veliko pomenijo: »Zihr grem še kdaj z vama!«.

Kaj hočeš še več kot to, da veš, da si naredil nekaj prav. Pokazal nekaj lepega, poskusil narediti dobro vzdušje in vsakemu posebej pokazati, da je poseben, dobrodošel in dragocen. Mar ni to največ?

Trije dnevi so kar prehitro minili. Zaključimo jih s pijačo in jedačo v bajti pod Goldeckom. Ko se bašemo v kombija sonce že počasi ugaša. A nam vseeno še sveti in ožarja macesne ob cesti, ko se spuščamo v dolino. Vožnja domov mine precej hitro, zastojem se ognemo po svoje in navodilih iz ozadja 😊 solze smeha se ne posušijo, vtisi odtenkov jeseni pa se šele počasi sidrajo v naš spomin. Družba draga. Ne vem, če se ne ponavljam, a čutim, da moram – hvala za čudovite tri dneve, hvala, da sem 50 odtenkov jeseni doživela s čudovitimi odtenki vaših osebnosti. Vsak zase je neponovljiv. Se srečamo!