Blatno jezero, imenovano tudi Panonsko morje, je Slovencem bolj poznano kot kolesarska ali pa povsem dopustniška destinacija.
Malo pa jih je, ki se tja odpravijo na čisto pravi treking, kar pomeni, da gredo v hribe. Vsakič, ko omenjava treking in ga povezujeva z Blatnim jezerom, poslušava ista, dvomljiva, vprašanja: »A ni tam sama ravnina? Tam se gre lahko v hribe?« in vsakič z nasmehom na ustih odgovarjava: »Seveda, precej se bomo nahodili, hkrati pa seveda naužili tudi ostalih lepot, ki jih okolica ponuja.«
Pa vidiva, da nama prav vsi ne verjamejo vedno. No, meni zagotovo ne, ker vedno nekaj glumim in nakladam, pri tem pa ljudi spravljam v globoke dvome o resničnosti trditev 😊
In hecno mi je, ko vsako mojo izjavo preverjajo pri Jeleni. V najinem tandemu ona velja za resno in odgovorno, za verodostojno.
No, pomembno je, da se na koncu tudi večina mojih izjav potrdi kot resnične, le podane so na moj, zasavsko – trd, čudnozblojen način.
Druga, spet čisto polna, skupina se je v začetku junija tja podala z nama. En kerlc in harem bab: dve Jani, Mateja, Mojca, Sanda, Alenka, Anita, Irena, Bojana, Tončka in Maks, Aljana, Ana, Mira in Angelina. Nalagava v Kranju, Ljubljani in usput še na Trojanah.
Dežuje, ko se vozimo proti vzhodu. In vsake toliko kilometrov dež poneha, potem pa se spet zliva na cesto. Ni veliko vprašanj, vem pa, da vsi željno pogledujejo v tiste svetle točke na nebu, ki kažejo izboljšanje. Tako, kot večina v življenju lovi tiste svetle trenutke, ki pomagajo premagati bolj žalostne in deževne dni. Z Jeleno sva vedno dogovorjeni, da program v največji možni meri prilagodiva vremenu in vedno se izkaže, da zaradi kakšne kapljice dežja najini dragi potniki dobijo še več. Tudi tokrat je bilo tako.
Parkirava v Tapolci, ki nas pričaka v rahlem rosenju, zgoraj pa se že obetavno pojavlja tista tako zaželjena svetloba. Pozdrav in kar takoj povabilo v čudovit podzemni svet tega očarljivega mesteca. Podzemne ulice, ki so zalite s turkizno – modro vodo, po njih pa se lahko peljete s čolnom. Ne verjamete?
Ko bi le videli nasmejane, zadovoljne obraze, ki so se, kot iskrivi hudički, vračali iz podzemlja. Nekaj časa za kufe, nato pa do izhodišča prvega pohoda. Malo še rosi, a se ne damo motiti. Toplo je in vidimo, da nas bo vreme kmalu povsem razvajalo. Jelena opiše pot in pove legendo o gori in zmaju. Na kratko in zanimivo. Tako kot le ona zna. Jaz kot opica skačem okoli in pokam frise. Ja, to pa meni gre, baje odlično 😊
Zakorakamo v blag klanec, zavijem do cerkvice, nato pa naprej, prvemu cilju naproti. Bazaltna kamnina je tukaj doma, kajti grički so vulkanskega izvora, kar se jim tudi vidi.
Oblečeni v vse možne dežne prevleke smo kot mavrica, ki se giblje proti soncu. Tista, ki se pojavi, ko se dežne kaplje srečajo s sončnimi žarki. Do zaprte kamnite koče, nato pa strmo, pod bazaltne orgle.
Zgoraj se že vlečejo meglice, ki ji počasi začne sušiti toplota sonca. Navdušeni fotkamo in se pridušamo, da kaj takšnega pa pač še nismo videli. In nismo 😊
Do roba, kjer čarovniško, s kriljenjem z rokami in vrtenjem gobca, uštimam, da se megla razkadi in pokažejo prvi razgledi. Včas mi celo kaj porata 😊
Naprej gor, med visokimi, mokrimi travami, ki povzročijo, da se mokre hlače veselo lepijo na naše nožice. Na začetku se še nekaj otresamo, potem pa se prepustimo otroškemu veselju. Tistemu, ko so nam mame še dovolile, da čofotamo po lužah in se na glas smejimo. Ja, manjka nam te spontanosti. Na vrhu si privoščimo čas za chill. Mokroto slečemo in razpnemo naokoli, sonce začne božajoče popotovanje. Zabavamo se, jemo in povezujemo.
Pa lovimo prve razglede, ki kaj hitro potrdijo eno od trditev, da ob Blatnem jezeru pač ni sama ravnina. Kup vulkanskih gričkov, 3 pa bomo obiskali tudi mi. Bi si upala trditi, da najlepše.
Sestopimo delno krožno, se vrnemo do kombijev, popedenamo in odpeljemo v hotel, kjer nas pričaka nasmejana Uršula (ime sem prilagodila našim ušesom). Zasedemo cimre, razstavimo mokre cunje na teraso, nato pa se zapeljemo v čardo na večerjo.
Tokrat o hrani ne bom veliko, da ne bo brati, da sam žremo pa nč ne hodmo. Jedli smo, veliko in dobro. Smo se pa tudi noro zabavali, nasmejali do solz in zelo povezali.
Noč mine hitro in sobota je dan za Tihany.
Sobota pa je tudi dan, ki prestopim iz ene številke (v letih, ne v velikosti oblačil) v drugo. Nekateri so to vedeli, drugi so bili skrivnostno obveščeni. Vesela sem drobnih presenečenj, kajti dajejo mi vedeti, da kljub vsemu nisem tak zmaj, kot bi me nekateri želeli prikazati (pa s tem kažejo predvsem svoj obraz). Vesela, da se kdo srčno potrudi in me razveseli. S čimerkoli že. Zjutraj mi torej najprej zapojejo in me tako s prisrčnim voščilom pospremijo v nov (malo bolj moj) dan.
V Tihanyju na kratko opišem avanturo, ki nas čaka in že smo na cvetočih ulicah prisrčnega mesteca.
Po nekaj minutah zakorakamo na pešpot, ki nas vodi po skalnato – razglednih obronkih.
Polotok Blatnega jezera skriva še dve manjši, izjemno fotogenični jezerci. Obe si ogledamo od zgoraj in v kombinaciji z bazaltnimi skalami in cvetočim rujem je okolica neopisljivo lepa. Priznam, da toliko navdušenja ne doživim velikokrat. Ampak, dragi moji, RES je bilo lepo! Gor in dol. Čez polja in gozdove, predvsem pa po razglednih robovih, kjer se na eno strani odkriva Blatno jezero, na drugi pa skale in cvetoč ruj.
Na prvi tretjini poti je postavljen razgledni stolp.
Tam si vzamemo daljšo pavzo, druga tretjina poti pa mine prehitro. Zakaj? Ker je (ja, ponavljam se) tako noro slikovita. Pred prihodom na izhodišče še do ostankov gejzirjev, kjer se odpre pogled na Tihany.
Ob vrnitvi me s šopkom in iskrenim voščilom razveseli edini moški v skupini, Maks. Kako ste fajni, dragi moji. Rada vs mam!
Dve urci za turizem, ki je po precej urah hoje povsem na mestu. Vse je v znamenju sivke. Letošnje leto cveti prej, zato nas njen vonj in cvetovi razveseljujejo na vsakem koraku. Celo sivkin sladoled sem probala. Njami!
Spet čarda, preverjeno najboljša. In spet smeh do solz. Ne da se opisati, jebat ga. Pridte pa bote vidl.
Nedelja je dan, ko se vračamo domov. Še prej pa seveda nabiramo nove spomine. Najprej na sea of stones – navdušenje.
Nato na čobana – navdušenje.
Ob sestopu z Jeleno stakneva betici. Ja, marsikaj lepega (včas clo kej pametnga) se skriva tam notri. Predvsem pa najboljši nameni za vsakega, ki se na potep odpravi z nama. Ni treba veliko in soglasni sva, da dobijo še. Še več!
Gremo še nekam, banda?
Radovedni pogledi se uprejo v naju. Vem, hodili ne bi več. Kaj lepega pa bi vseeno še doživeli. Najprej do precej nenavadnega kraja, do stavbe, ki je na Madžarskem ne bi pričakovali.
Potem pa v Blatenski Kostel, kjer si lahko, pred odhodom domov privoščimo odličen langaš, sprehod ob obali jezera in pa kavico na toplem soncu.
Tako, v izi bi rekli. Na chill, ane?
Vam je bilo lepo? Ja, večkrat postavim to vprašanje. In iskren odgovor, ki ga podkrepijo zadovoljni nasmehi, pomeni ogromno.
Spet sva, z najboljšimi nameni, skupinici pokazali nekaj lepega, hkrati pa poskusili v njih zbuditi tudi dobre občutke. Takšne, ki jih potem dobiva nazaj. Dobro se z dobrim vrača, verjamem.
Odpeljemo se tako počasi proti domu. Prijetno utrujeni in neizmerno navdušeni. Nad videnim, nad doživetim. Nad okolico in odlično kulinariko. Nad prijaznostjo in urejenostjo. Nad vsem, kar Blatno jezero na najinem trekingu ponuja.
Samo najboljše za najboljše. Hvala, prijatelji!
Comments