Lani jeseni, ko se je svet po poletni noriji malo umiril, so mi v glavi spet začele vreti ideje. Preblisk, da bi šla pogledat Blatno jezero, me je pognal v divje raziskovanje. Najprej seveda pogledam, če katera od agencij tak treking že ponuja. Če ja, potem me ne zanima.
»Ej, Jelena! Blatnega jezera nima nihče! Kaj, če bi šli pogledat, če je tam kaj lepega?« Naročiva zemljevide in vprašava vsevednega prijatelja gugla, če se tam najde kaj vrednega ogleda. Najprej, tako kot večina ljudi, se začudiva, da se tam lahko gre v hribe. »Nja me j****! A ni tam sama ravnina?«
Pa najdem grič za gričem, razgled za razgledom in Tihany, ki ponuja marsikaj. Ogledna tura v novembru me prepriča, da bo Blatno jezero v programu za letos. »Dvojkica bo,« rečem. Za tiste, ki bi bolj chill kot hike. Program vrineva med dva že objavljena in šov se začne 😊Blatno jezero razbija predsodke. Če smo jih le sposobni preseči.
V začetku junija smo torej z dvema kombijema odfrčali med Ogre. Zgodaj zjutraj, da tri dneve izkoristimo do zadnje minute. V Kranju vskočijo Zdenka, Smiljana, Lidija, še ena Smiljana (s poudarkom na A), Nada in France, v Vižmarjah pa zadnja 2 sedeža (in to v prvi vrsti) zasedeta Lidija in Milan. Jelena nalaga v Ljubljani. Skupina prijateljic Barbara, Tina, Nevenka, Saša in Irena. Prisede še Breda in furamo do Trojan. Maja v prvo vrsto, v drugi pa je zadnji sedež na razpolago tretji Lidiji, ki jo poberemo v Celju. Pisana druščina smo. Nikoli ni drugače.
Do izhodišča za prvo turo se še enkrat ustavimo. Mi2 za nakup vinjete, ostali za lulanje, kufetkanje, brihtanje, čvekanje in prvo hranjenje. Čez mejo, po avtocesti, naprej po vaseh. Navigacija dobrodošla, plonk ceglc z imeni krajev še bolj. Matr, da ne znam povedat čisto nič. Znam pa kaj pokazat! 😊
Najprej bazaltne orgle. 30 do 40 metrov so visoke in navdušujejo. Krožno turo opravimo, seveda gremo tudi na razgledišče in vrh Sv. Jurija. Spet opazim kako z obrazov in ramen padajo bremena, ki si jih naložimo doma. Saj poznate večna vprašanja, kajne? Bom zmogla? Bo šlo? Kako hitro hodita? …
No, družno ugotovimo, da nam gre odlično in se lahko imamo samo še fajn. Sproščeni obrazi, sproščen klepet, izjemni razgledi in družba.
Vroče je, zato si ob povratku zaželimo osvežitev. Zapeljeva v Tapolco. Sprehodimo se čez majhno mestece, ki v osrčju skriva »cortih« ribnik in lokalčke v senčki.
Tam si privežemo žejne in kofetarske duše, na račun pridejo tudi sladkosnedi.
V trgovino in do 20 minut oddaljenega, še enega čuda narave – Sea of stones. Kupi bazaltnih skalnih skulptur navdušijo. Lezemo, fotkamo, občudujemo. Še nekaj malice si privoščimo potem pa se počasi odpravimo v hotel.
Imamo ravno dovolj časa, da se spakiramo po sobah, osvežimo in naparfumiramo, potem pa se kar peš odpravimo v restavracijo, ki je čisto na obali jezera. Čaka nas odlična hrana, odlično vino in prijazna postrežba.
Še sprehod ob obali jezera, nato pa popadamo vsak v svoje sanje.
Aja, navodila za naslednji dan razumemo vsi in zajtrk poteka brez nepotrebnih vprašanj. Juhej!
Dan za Tihany piše v programu. In je bil. Treking po najlepših poteh Tihanyja, ker si ogledamo obe manjši jezerci, obiščemo razgledni stolp, hodimo po vrhovih gejzirjev, med vinogradi.
Skoraj 6 ur se potikamo naokrog in vsak korak nas navduši. Nezahtevno, a tako zelo lepo.
Še dve urci za turizem, ker je pač utrip Tihanyja »must see«. Pravijo, da če nisi bil v Tihanyju, nisi bil na Blatnem jezeru.
Čisto, cvet pri cvetu, roža pri roži. Sivka, vrtnice, kadulje, poljsko cvetje,… Vsem, prav vsem je všeč. Zelo všeč. Ja, četudi kdaj kdo meni, da je tovrsten standard v vzhodnih državah tabu, smo tukaj izgubili, zakopali in z rožami pokrili vse predsodke.
Večerjamo v čardi. Eni najboljših ob Blatnem jezeru. Doživimo pristno hrano, lokalno pijačo in ciganske godce, ki so, skupaj z dvema paroma plesalcev narodnih plesov, navdušili.
Kakšen šov! Mi ne bi bili mi, če ne bi že po pol ure plesali z njimi. Ja, banda! Dejmo se na off! Za to se gre. Preden zapustimo čardo na parkirišču plešemo polko. Golica zažiga. In, če smo mi prej ploskali njim, zdaj oni ploskajo nam. Vračamo se ob sončnem zahodu in se dogovorimo, da večer nadaljujemo na veliki, razgledni terasi ljubkega hotela.
Posedemo se, sproščen pogovor, petje deklet, ki nam naježi kožo, kak vic ali dva in večer se počasi zaključuje. Še nedelja je pred nami. A ne, kako luštno hitro mine? Pa je že prav tako.
Nedelja, zajtrk, coknpok in Csobanc. Krožno turo opravimo. Se razgledamo, pofotkamo, podružimo. Všeč nam je, smo soglasni. Ja, presenečeni smo. Ja, nismo si predstavljali, da je tukaj tako lepo. Ja, hvaležni, da smo doživeli eno od držav vzhoda v tako lepi luči.
Privoščimo si odlično in zelo poceni kosilo, potem pa kombija odbrzita na parkirišče, kjer je skupini obljubljeno presenečenje. Tako nenavadno, da sem obljubila brezplačen treking tistemu, ki bi uganil kaj bomo videli. Sredi gozda, »usred ničega«, stoji največja budistična stupa v Evropi.
Umeščena v okolje, kjer pogled nanjo jemlje dih. Poglobimo se vase, si vzamemo čas in poskušamo vsrkati vse vibracije in energijo, ki stupo obdaja. Vidim vas, slišim kak tihi »UAU«. Ja, ponosna in vesela, da v ljudeh izvabim nasmehe zadovoljstva. To šteje! Dragulj, ne češnja je ta pogled. In enaki so tudi najini občutki, ko opazujeva zadovoljne odzive sopotnikov. Počasi se opravimo proti domovini. Do Ljubljane oddajamo dekleta lepo po vrsti. Vsako v njeno varno zavetje. V Ljubljani se sprazni en kombi, zadnji v Kranju.
Poslovimo se z objemi, z lepimi, iskrenimi besedami in željami, da se še srečamo. Nekateri že odločeni, drugi bodo vtise počasi zložili in se za ponovno druženje odločili kasneje. Ko bo čas pravi, se srečamo. Če ne na trekingu pa kje drugje.
Madžarska pa nam je odprla nova obzorja, med nami pa stkala nova prijateljstva. Tako je zgodba polna, če ne popolna. Na koncu šteje le tisto, kar v srcu in spominu nesemo domov. Do snidenja!
Comments