Sem že povedala, da so vsi najini trekingi postavljeni v letni čas, ko tudi okolica, kamor se podajamo, ponuja največ. Velebit si večina predstavlja kot skalnat, surov in pust greben, pregrado med morjem in notranjostjo. Če ga obiščemo v pravem letnem času, ponudi vse in še več. In vsakič znova navduši.
Skupina, ki ga je tokrat obiskala z nama, je bila tretja. In tretjič smo navdušeno vriskali ob pogledih na bogato botaniko Srednjega Velebita, ki je odlično dopolnjevala razglede na Dabarske kuke na eni in otoke Jadranskega morja na drugi strani grebena.
Že lani sem pisala, da je v ta konec Hrvaške lepote potrebno priti z odprtim srcem. In ne samo sem, jaz grem z odprtim srcem prav povsod. Ker povsod najdem nekaj, kar nasiti lepega lačno dušo.
Tokrat so se nama je pridružila pisana druščina, ki se je z raznimi prijavami in odjavami dopolnjevala do zadnjega trenutka pred odhodom. Iz Kranja odbrzimo in se še v Ljubljani ustavimo. V kombija pa naloživa Ano, Bernardo, Nives, Tejo, Bredo, Jano, Laro, Karin, Tino, Tomaža, Tamaro, Mojco in Ireno. Na izhodišču se nam pridruži še druga Tina.
Vožnja ponovno mineva v prijetnem vzdušju. Z nekaterimi se poznamo, z drugimi se kar hitro pokonektamo. Prva kava na Vratih Jadrana, kjer se zazremo v modro vodno gladino reškega zaliva, Učko in otok Krk. Približno na pol poti je to. Potem se odpeljemo do planinske koče Alan, kjer se srečata Severni in Srednji Velebit. Pričakata nas sonce in veter. Pristnost.
Pozdrav, prošnja, da se držimo pravil in kratek opis poti. Krožna bo, cvetoča, razgledna in neopisljivo lepa. Trije vrhovi bodo v nekaj urah potacani in v nas se bodo naselili prvi vtisi, zvečer pa prvi spomini. Zakorakam, počasi, da se prehitro ne zadihamo.
Svet je travnat, vmes posut s skalami in pomladnim cvetjem. Zavijem na rob, veter nam kuštra lase, razgledi na otoke, predvsem Rab, očarajo. Postojimo, naredimo kup fotografij, nato se počasi odpravimo naprej.
Gor, na vrh, nato dol in čez nov travnato – cvetoč pas pokrajine. V gozd, kjer nas objamejo zvita debla bukev. Prav ta, ki zadržujejo veter in delajo senco.
Mar ni narava čarobna? Spet na plano, v klanec in pred nami je drug vrh. Odredim hranjenje. Ja, pomemben del je to. Pohecam se, da je » lačna baba – tečna baba« in naj se lepo v miru najejo. Če se ne, »žrejo« mene. To mi pa ni preveč všeč.
Zabarikadiramo se v zavetrje, ugriznemo vsak v svojo »hrano iz nahrbtnika« in se zazremo v daljave. Na eni strani ptičji pogled na morje, v notranjosti pa razsežnosti Velebita. Ne, kdor ga ni videl in doživel, si tega ne zna predstavljati. Skupinska fotka, za spomin.
Nato nadaljujemo. Najprej dol, nato gor. V skalnat, malo zahtevnejši svet. Še tretji, najnižji od treh, je pred nami. Malo se martinčkamo, čvekamo in zvedavo pogledujemo na nadaljevanje poti.
Zakrožim do ceste, kjer del skupine dobi »pivski« korak. Kaj, da to pomeni? Ko žejni sopotniki zaslutijo, da je okrepčilo v obliki rumenega opoja blizu, dobijo uren korak. Tak, ki v najkrajšem možnem času pripelje do osvežitve. No, to je »pivski« korak, če niste vedeli.
Na cesti torej nekateri v svojem ritmu, drugi v drncu. Cilj je znan, zato veliko »komande« ne potrebujemo. V planinski koči si vzamemo čas za chill, pozdravimo skupino dežele Kranjske, nato pa se napakiramo v kombija.
Čaka nas še prevoz do hostla, najlepšega hostla kar ste jih doživeli. Prsežem! Aja, preden se odpeljemo, smo zaprošeni, če do Jablanca zapeljemo fanta s poškodovanim gležnjem. Brez pomisleka prikimamo in po dobrem dnevu skupaj opravimo še dobro delo. Šteje!
Na planoti pod Baškimi Oštarijami nas pričaka nasmejana Božena. Kako lepo je takole tkati prijateljske vezi z domačini, ki se neizmerno trudijo, da ugodijo vsem kapricam naših razvajenih ritk 😊
Pospravimo se v cimre, umijemo in preoblečemo, potem pa v Bakino kuhinjo na žar in ispodpeke požrtijo. Dve omizji, dva svetova. Pa kakorkoli se že nosimo, na koncu smo vsi nažrti in zadovoljno predemo. Navodila za soboto in spanje. Ja, prvi dan je pač prvi dan.
Zajtrk z vsem in še več. Do izhodišča dva ovinka šofiranja, tam pa uauuuuu – del Dabarskih Kukov, Kukuline, čreda konj, razgled na morje in Premužićeva staza.
Z nama skupina radostnih in željnih pohajkovanj. Kako malo je treba, da smo srečni. Ane?
Jelena poda nekaj zanimivih informacij, da je navdušenje še večje. Kolona zakoraka na Premužićko, po slabe pol ure pa jo zapusti.
V klanec, v klanec. Visibaba je prvi cilj. Okolica? Dehteče, dišeča. Cvetoča in sončna. Divja, nedotaknjena, navdušujoča. Vriskamo! Fotografiramo. Rože, sebe, prijatelje, razglede,… vse kar nam je všeč in kar radi vidimo. Čas imamo. Dan je stabilen, dobro hodimo in dobro se imamo. Počitek, pogovor, smeh. Gremo naprej? Pejmoooooooooo
Travnat greben je tam. Na desni Dabarski, na levi morje. Pa vmes bukov gozd, rože in rožice. Vse skupaj dopolni odlična, razigrana družba.
Po prvem vrhu nas, seveda, čaka drugi. Tam si vzamemo daljšo pavzo. Hranjenje! Žar ponudba iz nahrbtnika, dopolnjena z lastno zalogo. Mmmmmmmm, kok je blo dobr! Spet se razgledujemo in spet uživamo.
Naskočimo še tretjega? Itak! Smo al nismo?
Spet dol, da gremo potem lahko gor. Ni nam težko. Okolica je tako neopisljivo lepa, da pozabimo na klance, sapo in malo boleče noge. Odtehta.
Tudi na tretjem si odpočijemo, se zazremo na otoke in morje od zgoraj, nato pa se pričnemo spuščati do Premužićeve staze. Krožna bo, seveda. Takšne so najlepše. Dol, do Premužićke in po njej, več kot uro, do kombijev.
Šepetava in se smejiva: »Ej, jih peljeva še tja?« »Seveda«, sva soglasni. Obrneva kombija, napakirava sopotnike in jih odpeljeva nekaj kilometrov v notranjost. Izstopijo z enostavnim navodilom: »Ko boste tam, boste vedeli«. In so. No vsaj večina.
Do hostla pridemo pozno popoldan. Skuham »žehtn piskr kufeta«, da si privežemo ta črne dušice. Potem se uredimo in odpeljemo na »a la cart« večerjo. Najemo se, poveselimo, nato pa odpravimo v svet sanj. No, nekateri ga živijo tudi čez dan, drugi morajo za to tesno zapreti oči. Kateri je lepši pa ve vsak zase.
Še nedelja, gospodov dan. »A bomo šli na kak Kuk?« Bomo! Najprej malo po cesti, nato v gozd in naprej med Kuke.
Kako noro lepo je tukaj. Tretji, spet drugačen vpogled v osrčje Dabarskih. Na Kuk od Pećice in nazaj do travnika, obdanega s surovimi skalnatimi gmotami.
Po pavzi naprej, gor in dol, pa spet gor. Peljem na rob, pod Kizo.
Veriga Dabarskih se postavi pred oči in zdi se, da je od lepote prav malo naduta. Pa ni. Če kdo to ni, potem ni narava. O ljudeh pa ne bom. Tako ali tako mora vsak sam s sabo živeti. In živi, kar si izbere in je, kar želi, da je. Pika, zvezda, amen.
Pod Kizo si vzamemo čas za vpijanje lepot. Kar malo hudo nam je, ker so trije dnevi tako hitro minili. Veselje nad doživetim prevlada. Veselimo se, prijatelji!
Počasi začnem s sestopom. Prej seveda ena skupinska, na skalci.
Prepeljemo se do prijaznega gostišča, kjer nam postrežejo okusno kosilo. Napokamo se (spet) do sitega, preoblečemo majčke, umijemo vitalno – smrdeče dele telesa, nato pa se zadovoljni namečemo v kombija.
Z Jeleno zagrabiva vsaka svoj volan in odpeljeva proti domu. Obvezna Lička štrudla na pol poti, obogatena s kufetom. Nato pa v domače loge. Prispemo zvečer. Utrujeni, zadovoljni, z novo izkušnjo, novimi poznanstvi in novimi vtisi.
Vsak si je ustvaril svoje, čeprav smo se tri dni potepali po istih koncih. Mar ni zanimivo, da tako vidimo in doživljamo prav vse zgodbe tega sveta? Vsak po svoje, vsak zase. Eni črno – belo, drugi rožnato. Eni z vihanjem nosu, drugi z glasnim smehom. Eno z zadovoljstvom, drugi z ogorčenjem.
Ja, takšni smo. Drugačni in vsak zase fajni.
Draga družba, zame ste bili vse tisto, kar lahko opišem s pozitivnimi besedami. Nasmejana, dobra družba, ki je skupaj z nama iskala nekaj lepega v tem ne preveč prijaznem svetu. In ravno to smo našli, kajne? Nekaj lepega.
Comments