Spet bom pisala o Dolomitih, tisti opevani gorski skupini, ki privablja množice in iz njih izvablja nasmehe. Dolomiti so po površini približno veliki štirikrat več kot naše Julijske Alpe in lahko si predstavljate, da je tam kaj početi. Predvsem pa imajo Dolomiti bolj in manj obljudene kotičke. Menim, da so lepši tisti, kjer ni silnih množic ljudi. Stvar okusa, vem.
Naš treking poteka po (meni) najlepšem delu osrednjih Dolomitov, NP Puez – Odle. V treh dneh prehodimo najlepši del tega predela, ki ponuja osupljive razglede na vse mnogo bolj obiskane in poznane vrhove Dolomitov. Pogorje Sella (Piz Boe), Marmolado, Pelmo, Antelao, Tofane,…. Ja, vidimo vse velike in šetamo med mogočnimi špicami, nad globokimi prepadi in se vzpenjamo tudi do 2900 metrov visoko. Vsak korak ponudi nov razgled in vsak naslednji je lepši od prejšnjega. Če menite, da nakladam, povprašajte tiste, ki so vse skupaj z nama prehodili in doživeli.
Omenjen treking je popolnoma drugačen od tistega v skupini Lagorai. V naslednji sezoni ponudiva še tretjega, v najbolj divji del Dolomitov – Marmarole.
Po pravici povedano, sem komaj čakala odhod, kajti vedela sem, da se bomo imeli fantastično. Ne glede na to, da se je pred odhodom pojavilo nekaj vprašanj o vremenu (ti duš pa še ta vreme 😊), ni bilo čutiti ne tečnobe, ne napetosti. Zgolj željo, da bi treking doživeli v njegovi polnosti. In smo ga!
Spet zgodaj zjutraj zajahava vsaka svojega, tokrat smo v črno – beli kombinaciji, ki me spomni na to, da smo različni, a vsi fajni. Nalagava po vrsti. V Kranju štajerci (čudni, kwa čmo 😊) Tadej, Sanja in Leila, pa Irena in Tjaša. Usput Jelena pobere Lidijo, nato pa v Ljubljani doloživa Jasmino in Jerneja, Bojana, Janjo, Mirjam, Viktorijo, Marjetko in Moniko. Slišim malo mrmranja o tem, da imajo s seboj pelerine in dežnike, ker naj bi bojda tri dni deževalo. Nasmehnem se in molčim. To mi ne uspe velikokrat, včasih pač 😊 Evo – vježbam i ja! Vedela sem, da z dežjem ne bo sile, da nas mogoče poškropi kakšna ploha. In??? SPET sem imela prav! Za ubit si, Gerečnca!
Do sedla Gardena se peljemo po Primorskem koncu. Parkiramo, se opremimo, spijemo kavo, pojemo dozo energije in…..juhej, banda! Gremo v brege!
Treking kar takoj ponudi poglede, da bi človek kar stal, gledal, fotkal in vriskal. Ne štejem več kolikokrat sem bila tukaj. Vsakič znova dobim kurjo polt, ko vidim te lepote. In se spomnim občutkov, ko sem jih videla prvič. In vem, da je prvič še lepše. In vidim, da sopotniki lovijo sapo zgolj zaradi razgledov, klanca na poti ni preveč 😊
Korak za korakom, pogled za pogledom, nasmeh za nasmehom. Ustavljamo se, fotografiramo, uživamo. Vsake toliko spustim svojo pogosto izjavo: »Brezvjzeeee, pejmo dumou!«. In vsake toliko jo ponovi kdo od sopotnikov. Ja, ja – itak je brezvjzeeee, kwa sploh delamo tukaj? A mo ž kej lepga vidl, al kwa???
In tako pridemo do prvega sedla, nadaljujemo do drugega in naprej na Sas Ciampac.
Razgledi? Nori! Družba? »Brezvjzeeeee, noooo!«. Na vrhu chill, nato sestop na drugo stran.
Po razglednih podih v smeri koče Puez.
Moja boga, zmešana glava je vedno polna idej. Klikerji delajo dan in noč in včasih imam sama sebe tooook dost, da ne znam povedat 😊 Kolk me majo šele drugi! Pa tuhtam kaj bi se še dalo. Kako bi tri dneve izkoristili na polno, kako bi ponudila vse in še več (fantje, pozabite, ne mislim TISTEGA).
Dan je lep, vreme stabilno, družba uigrana in uhojena. Ej, dragi moji. Slušaj vamo! Gremo do koče, si vzamemo pol ure in jo puhnemo na vrh? Ste za? Visok je, višji od Triglava! Jaaaaaaaaaa, smo složni. Mah brezvjzeeeee, pejmo raj dumou!
Torej uresničimo idejo. Začnemo v rahlem rosenju, a vem, da nas bo vrh počakal v soncu. Le nekaj minut potrebujemo, da pridemo ven iz plohe. Vzpenjamo se v soncu in vrh žari v soncu. Na levi in za nami se vidi, da dežuje. Mi? Brezvjzeeeee, pejmo dumou! Kdaj bomo že kej lepga vidl? 😊
Korakamo proti vrhu, podihamo, pofotkamo in se premaknemo naprej. Ta višina se že pozna na sapi, brez skrbi.
Zmagoslavni nasmehi, občutki sreče in povezanosti, zaupanje, da vem kaj počnem. Fotkanje, čestitke in previden sestop.
Malo pred večerjo smo v koči. Vsak svojo žimnico najde, se uštima za večerjo in pri sebi podoživi dan, ki nam je bil od boga poslan. Jp, kr si kjr zasluž. Ampak, tole je blo čist brezvjzeeeee, a gremo raj dumou??
Večerja? Požrtija. Spanje, kakršno pač v kočah je. Vse sorte se sliši. Od motorke, do kakšnega PUK, do šumenja z vrečkami, cmokanja,…le erotičnega vzdihovanja še nisem slišala. Verjetno zato, ker so pogradi v tri štuke in bi bilo na daljavo malce težko. Mogoče bomo pa v bližnji prihodnosti tudi to počeli preko zooma?
Jutro pride, še vedno je. Zajtrk, da si napolnimo baterije za nadaljevanje pohajanja. V prvem delu poti nas čaka prečenje. Razgledno, razgledno prečenje.
Tista jutranja svetloba, ki daje občutek, da hodimo v drugi dimenziji. Nezemeljsko. V dolini opazujemo svizce, pofotkamo ovce in ovčke in kmalu dosežemo najvišjo točko tistega dne, kjer si privoščimo pavzo.
Sledi malce zahtevnejši spust in pogledi uhajajo na fascinantne Odlo špice. Hodimo, stojimo, fotkamo, stojimo, hodimo in spet fotkamo. Ne znamo nehati, ne zmoremo. Noro lepo je. Ampak, brezvjzeeeee, pejmo dumou! Spet se šalimo o tem, da zdaj bi pa RES lahko že kaj lepega videli.
Spust v dolino pod špicami. Vreme nas še vedno razvaja - bogovsko. Gremo naprej! Še imamo kaj videti! Še vam imam kaj pokazati! Dol in spet gor. Mimo čudoviti ošiljenih balvanov, mimo osličkov, kravc in svizcev, do planine Pieralongia.
Prijazno, domače. Kava, jogurti, štrudl, pivo,… Okrog nas spet plohe, mi ugotovimo, da sonce nosimo s seboj.
Vzamemo si uro za razvajanje. We must chill! Doseže nas rahla ploha in prijazni domačini nas spravijo kar v shrambo. A vam ni jasno, da smo Slovenci? Ne nas izzivat z vsemi temi zalogami pijače in mesa! Zihr kej doma rabmo in bi mogl skor NUJNO vzet! Če je zastonj, vzamemo. Če plačamo, pojemo, pa če crknemo! Če je v programu, gremo gor! Takole se šalimo na svoj račun in preden zapustimo shrambo, Jeleni vseeno naročim, naj naredi pregled nahrbtnikov, da ni kdo kaj vzel »to go« 😊
Rahel dež nas spremlja do koče, kjer nas prijazno sprejme Tamara in pove, da vedno prinesemo dež. Ne pa ne!
Čevlje in cote v sušilnico, mi pa na pijačko in v postelje. Čvekamo, se šalimo in čakamo, da bo čas za večerjo. Zaposlimo se z branjem jedilnega lista in izbiranjem jedi. Vedno znova se režim, kako se ljudje ne znajo odločati. Prva je – jaz bom to! Suvereno. Naslednja pa…aaaaa, a bi raj to??? Kaj boš pa ti? Aja? Pol bom ja jaz tud to! Ah pa raj ne, bom kr to. Pa mogoče še to, sam pol pa ne vem, če ne bo preveč. Matejaaaa, kaj boš pa ti jedla??? Pohane bršlenke! Pa ne v drobtinah ampak v mletih mandljih!
Torej, v dobri uri uspemo natuhtat kaj bi kdo zvečer mlel med zobmi, pred večerjo pa večina še zadnjič spremeni svoj izbor. Mah smo fajni! Ane? Sej štekam ne, mi je pa hecno.
Postreženi smo ekspresno, obilno in okusno. Vsak po svoje se potem odpravimo spat, mi2 pa spet tuhtava kako bi še dopolnili program, da izkoristimo vsako uro, ko smo skupaj. Jutro, kava, hrana, kava, hrana,….ruzaki in slovo.
Veselo – žalostni sestopamo proti Santa Cristini. Mi2 s taksijem po kombija, nato naloživa vesele obraze, ki očitno pričakujejo bonbonček. Bo! Seveda bo! Še zadnjič se zasliši moj: brezvjzeeee, pejmo dumou!
Na prelaz Sella in v Stone City. Do koče Comici in krožno nazaj. Pred nosom imamo celotno pot, ki smo jo prehodili, razgledi pa spet jemljejo sapo.
Ustavimo se še v Perci, kjer se (mukoma 😊 – bemti klanc!) sprehodimo do peščenih piramid, sladkosnede duše privežemo v Loackerju in se odguncamo domov.
Trda tema je že, ko se z objemi poslovimo eden od drugega. Besede hvaležnosti, ki odmevajo in pomenijo največ. In želja in namera, da se spet srečamo. Pravljični Dolomiti so nam spisali pravljico. Glavno vlogo smo imeli vsi, kajti bilo je točno tako, kot smo si zaslužili – NEOPISLJIVO LEPO! Hvala!
Comments