Divje, vodnate Marmarole

Že lani, ko sva v to odmaknjeno divjino peljali prvo skupino, sem nekaj napisala o tem predelu Dolomitov. Umeščeni so med same velike, bolj poznane. V Marmarole pa so postavili tudi kralja samega – Antelao. Pod njegovimi nogami smo se gibali in eno noč tam spodaj tudi spali. Marmarole še vedno štejejo za neobljudene in precej prvinske. Ta sloves so na trekingu tudi upravičile. Samotno, mirno, zeleno – skalnato in letos tudi zelo vodnato.

Četrti dan, ko smo sestopali in prečili številne potoke, smo se hecali, da bi ime trekinga – Marmarole Runde lahko razširili v – Marmarole Wasser Runde. Ja, voda nam je pustila neizbrisen spomin, več o naši dogodivščini pa poskusim opisati v nadaljevanju.

Do Auronza se peljemo malce naokrog, po avtocesti. Vožnja je tako bolj udobna in jutranje kinkanje prijetnejše. Tokrat so se nama pridružili: Tatjana, Francka, Snežana, Duška, Melita, Lidija, Jure in Darja, Nataša, Mateja, Špela, Marjetka, Tadeja, Brigita, Silva in Tamara. Spet kombinacija staro – novih. Le kako bi drugače lahko bilo?

Moram napisati, da sva z Jeleno izjemno veseli vseh, ki se k nama vračate, veseli pa sva seveda tudi vseh tistih, ki naju preizkusite prvič. Največ vas je, ker ste od nekoga dobili priporočilo. Pa bo že držalo, da dober glas seže v deveto vas.

Šli smo torej na najino »petko«, kot ji radi rečemo. Od bajte do bajte, korak za korakom. In z vsakim korakom po nov razgled, nov vdih, novo izkušnjo in delčke zgodbe, ki po prihodu domov postane spomin. Vem, da za večino lep. Zame zagotovo.

Parkirava na spodnji postaji sedežnice, izvrževa sohodce in jih prepustiva kufetkanju. Mi2 urediva logistiko s kombiji, kajti sestopimo malce drugam in je že fajn, da nas po štirih dneh švicanja tam čakajo dišeče cunce in papučke, ki razbremenijo utripajoče nožice.

Na prvo višino, ki ponudi prve uau poglede, se odpeljemo s sedežnico. Za začetek malce turistično, a brez skrbi, hoje je na tem trekingu več kot dovolj in zadnji dan si rečemo: »Kdor je božji, se je nahodil.« in ni ga junaka, ki bi na to izjavo podal amandma.

Pustim, da se zaletijo na rob, kjer nastane prvi šopek fotografij. In prva vprašanja o tem kaj se vidi. Poveva, razloživa, pokaževa. Drznim si reči, da nekaj v Dolomitih pa le poznava. Nekaj malega 😊

Navzdol po travniku in v senčni hlad, v objem gozda. Pot je prijetna, mehka, razgledna. Vodim počasi, z občutkom. Da se mali strahci (a bom zmogel) poležejo in da njihovo mesto v glavah nadomestijo dobri občutki. Seveda bo šlo! A vem, da je to lažje verjeti, ko začutimo.

Skoraj sprehajamo se, čeprav smo za skupino hitri. Vmes se ustavimo za hidracijo, vsake toliko iz nahrbtnika zleze tudi kaj na temo malice. Peljem tja. Čisto pod stene Marmarol. Osupljivo divje so in srečna sem, ko slišim navdušenje, ki se razleže za hrbtom. Posedimo na sončku in v prečenje. Svet postane visokogorski, divje lep. Do bajte, kjer se osvežimo, nato pa naprej.

Do prenočišča nas čakajo še tri ure hoje, pot pa je mestoma zahtevnejša. Dol in gor, čez travnike, od vode razbrazdana melišča, pod balvani in ogromnimi skalami, ki jih je mati narava prinesla nad pot.

Divje, divje. In neobljudeno. Skoraj ves dan nam ni treba nameniti pozdrava. Pa ne, ker ne bi bili lepo vzgojeni. Ker razen dreves, trave in skal pač ne srečamo nikogar. Razkošje.

Na zahtevnejših delih z Jeleno uigrano oddelava. Vse nama je jasno in ne potrebujeva besed. Vsaka svoje, skupaj pa (tako pravijo) odlično. Varnost je pogoj za dobro počutje. Strah tega pač ne omogoča. Eni bolj, drugi manj suvereno uštimamo vse zahtevnejše dele in širni nasmehi zadovoljstva povedo, da se imamo fajn.

Do bajte pridemo kako uro pred večerjo. Imamo dovolj časa, da si umijemo preznojena telesca, v ta ista telesca nalijemo hidracijske napitke (beri pivo in podobne reči), pogledamo kje bomo spali in dogovorimo kaj bomo jedli. Vmes seveda kot vesele kozice skačemo po travniku nad kočo, do roba, lovimo razglede v dolino, se prešerno smejimo in iz nas veje eno samo zadovoljstvo.

Če kje, potem na trekingih vedno znova srečam zadovoljne ljudi, ki mi vedno znova pokažejo, da je svet (skupaj z nami) lep in ga kot takšnega ne vidim samo jaz. Po večerji, ki nas več kot nasiti, popadamo na jogije in kaj hitro zaspimo. Prvi dan je za nami in v pričakovanju naslednjega se z nasmehom na obrazu pogreznemo v spanec.

Zajtrk čakamo. Vedno 😊 pa ne vsi. Včasih se sprašujem, kaj nas pri tem hranjenju žene, da stojimo v vrsti in se obnašamo, kot da bomo zdaj, zdaj od lakote kar preč prišli. Ko rečem, da je zajtrk ob sedmih, mi čakamo 15 minut prej. Za vsak zihr. Tko, k ma za vsak zihr fajmuštr kuharco, ane? Povem naprej? Ajde, k sem glih pr vol.

Potem, ko ura odbije sedem, opazujemo kaj se dogaja na vratih jedilnice. Sara nosi hrano in kavo. Mi sedimo in čakamo. Vsakič pogledamo k vratom in čakamo, če bo še kaj. Prepričani, da ta boljš šele pride. In ko vidimo, da je na mizi vse (in še več), kar skromna koča lahko ponudi, se zakadimo v hrano. Hitimo mazat, skenirat kaj jedo ostali za mizo, preverjat, če bo še ali bo zmanjkalo. Ne jemo, inhaliramo. Deset minut čez sedem smo FERTIK! Čeprav je odhod ob osmih, se ob pol osmih opremljeni, prštimani, NAŽRTI, naslonimo na pohodne palice in ČAKAMO. Tako, kot smo veliko prej čakali zajtrk, zdaj čakamo odhod. Mi pač radi čakamo 😊

Vsake toliko kdo izdavi, da lahko kar gremo. Pa se ne pustim, buh ve, da ne. Ker…. Vedno so pa v skupini tisti, ki si čas razporedijo drugače. Tisti, ki pridejo na zajtrk malo kasneje, se potem v miru ukakajo in polulajo. V miru spijejo kufe al pa dva in si čas razporedijo tako, da so bolj ali manj točni. Kaj je prav, pa ve vsak zase. Jaz vem le to, da je odhod ob osmih 😊

Pričakamo ga, naslonjeni na palice in z nogo že kopljemo po pesku. Kot tisti bikci, ki jim pokažeš rdečo cunjo. Gremooooo

Pred nami sta dve uri spusta v čudovito ledeniško dolino, nato pa skoraj 4 km rahlega vzpona do zatrepa doline.

Vreme? Za ta dan je bolj tko – tko. Ampak… dogodivščina se začne šele takrat, ko se naša perspektiva popolnosti obrne na glavo in pade v potoček 😊 V zatrepu dolinice je ena koča, kjer se ustavimo na pijački in malici. Ravno pod streho stopimo, ko zagrmi in pripeljejo se prve dežne kaplje. Z Jeleno preveriva radarsko sliko in po dobri uri »vedrenja« odločiva, da bo čas za odhod. Namaškaramo se, postanemo mavrični.

Zakorakamo v nadaljevanje deževnega dneva in prav nihče se ne pritožuje. Pot ni zahtevna, lepo se vzpenja v okljukih. Prve pol ure mine v tišini, nato ugotovimo, da nam je FAJN. Jezički se razvozlajo, prve besede navdušenja prilezejo iz ust. Tam daleč vsake toliko časa zagrmi, a mi se premikamo sinhrono, v rahlem dežju. Padavin je bilo očitno veliko, zato je potoček, ki je lani samo cezel, postal potok. Ustavim se, preverim okolico. Pogledam obraze in si rečem – BMK 😊 (prevod poznajo le sotrpini). Po moje, čisto po svoje, zakopljem roke v žepa na hlačah in stopim v vodo. Obuta, nasmejana, vesela in malo po otročje razigrana. Prva reakcija za mojim hrbtom je osuplost. Po moje stavki:« Pejmo, sej bomo tko al pa tko mokri.«, se sopotniki zaženejo za mano. In vidim, da jim je fajn. Prvi korak je negotov, kot da voda škodi, naslednja dva pa v njih zbudita tisto, kar sta v meni. Veselje in otroško radost. Uauuuuu, nikol si nismo mislili, da bomo kar v čevljih tacali po vodi. Smeh, ki odmeva. Še vedno dežuje in še vedno vsake toliko zagrmi. Mokri smo, nasmejani. Veselje, ki nam ga dajejo mokri čevlji se zdaj izkaže kot zelo dobrodošlo. Namesto MIMO luž, čofotamo PO lužah. Jaaaa, zdaj nam je vseeno! In fajn je, da nam je tudi v življenju kdaj za katero od zadev vseeno. Sploh za tiste, ki nas omejujejo in nam preprečujejo posegati po bogastvu življenja.

Pokaže se bajta, kjer nas čakajo suha oblačila, prijazni oskrbniki, mehke postelje in dobra hrana. V slabi urci smo gor. Slačenje, preoblačenje, sušenje. In smeh, ki prehaja v krohot. In tista sreča, ki je ne doživiš, če ne premikaš mej, ki so ti jih postavili drugi. Poslušam stavke navdušenja in sem – srečna. Spet. Takole se spomnim besed D. Radoviča, ki jih večkrat preberem (čeprav se mi zdi, da jih tudi živim): »Pre nego što krenete da tražite sreću, proverite - možda ste već srećni. Sreća je mala, obična i neupadljiva i mnogi ne umeju da je vide.« MI smo jo, ne samo VIDELI, tudi ČUTILI.

Ker po dežju vedno posije sonce, posije tudi ta dan. Celo popoldne smo zaposleni z žehto. Obešamo, prekladamo, obračamo, tipamo, če je že suho,… balvan pred bajto postane pisan od vseh oblačil, zabava sušenja pa odmeva v dolino. Do večerje s motimo ravno s tem, skupina pa postane eno. Čisto zares.

Tretje jutro nas pričakajo meglice, ki obetajo sončno – meglen spektakel. Pofruštkamo tko k zmrm, uštimamo eno gasilsko in zagrizemo v breg. Pot je široka, šodrasta, ob njej pa tisoče cvetlic. Ne pretiravam, tokrat ne. Vzamemo si čas za fotkanje, ta dan nimamo veliko hoje. Do škrbine pod kraljevimi nogami in v vzpenjajoče prečenje.

Megle se sušijo, pogledi se bistrijo in navdušenje se stopnjuje. Milni mehurčki, ki jih Tatjana spusti v vesolje, simbolizirajo marsikaj. Srečo, krhkost življenja, mavričnost ljudi, če jih pogledaš ob pravi svetlobi, svobodo, zrak, namen, da gledamo naprej, ne nazaj,… ja, veliko so mi povedali.

Nad glavo se pojavita kozoroga. Občudujemo ju. Prečimo ogromna melišča pod razdrapanimi skalnimi vrhovi.

Noro lep svet je tukaj. Cikcak dol. In še dol. Vmes seveda fotkanje, krajše pavze, žlobudranje in hahljanje.

Do planine z božanskim razgledom, kjer si na travniku in v koči privoščimo debelo uro martinčkanja. Nihče se ne pritožuje.

Še v breg bo treba. Do Edija in Tanje v San Marcu. Znanci smo, če ne že prijatelji. Vzpon do te koče je tako slikovit, da nam zaradi fotogeničnosti, in posledično obilo fotografiranja, vzame precej časa.

In prav je tako. Hitenja ni in ni potrebno. Saj za prijatelje, si je treba čas vzeeeet…

Pričakata nas nasmejana. Postrežeta z osvežilnimi napitki in uporabnimi napotki. Posedemo se na klopi, na faulencerje in v travo. Razgledi so neopisljivi in energija skupine je noro dobra. Povezujemo se še bolj. In cilj je enak – da se imamo fajn.

Večerja in spanje. Pa zajtrk, čigar postopek je podoben kot opisano zgoraj😊 Mah, fajni smo, kaj čem. Pač zrem v svojo šalco kufeta in počakam, da tile obredi minejo.

Skupinsko fotkanje pred odhodom v četrti dan.

Dve uri vzpona nato pa vsaj štiri ure sestopa. Dan bo lep. Bi rekla najlepši, a v gorah se lepoto težko stopnjuje. Kar je lepo, je enostavno lepo.

V ozko, strmo grapo pelje pot, ki pripelje na veliko škrbino.

Tam nam spektakel s soncem in meglo pripravi Sorapis s svojo mogočno steno.

Neopisljivo lepo. Ni besed, so le občutki. Tisti, ki zlezejo pod kožo in v srce. Toliko jih je, da lezejo ven čez pore in se zato koža naježi. Poznate te nore občutke? A, da ja? No, potem ste srečni, preverjeno.

Vzamemo si pol ure za hranjenje duše, nato napovem slikovit sestop. Široka, zelena, rožnata dolina se nam odpre. Okrog pa stene, ki dajejo občutek, da nas želijo objeti. Mmmmmm, kako je to lepo. Nastajajo fotografije. Mnoge, mnoge. Hodim počasi, ker želim, da se te lepote usidrajo v moje sopotnike. In uživam, samo uživam.

Ko pritacamo do potočka, ki je tokrat skoraj potok, vidim, da ga bo potrebno prečiti na moker način 😊

Odredim pavzo in z Jeleno podava podrobna navodila. Saj ne, da je vode ogromno, jo je pa le toliko, da bo potrebno zagaziti vanjo. Sezujemo se, na nogah obdržimo nogavice. Čevlje povežemo z vezalkami in si jih vržemo okrog vratu. Nato pa sledi nova dogodivščina. Tri korake po precej mrzlem potoku. Uauuu – suvereno, z nasmehi. Seveda stojiva zraven, brez skrbi, da ne bi potem peli tisto: »Da bog, da te vodaaa odnjelaaaa,….«

Na drugem bregu si vzamemo nekaj časa za počitek, ljubitelji kopanja pa smuknejo v hladne tolmunčke. Vsakemu svoje, ane?

Nadaljujemo v dolino. Pot poteka po divjih, mestoma prepadnih območjih in potreben je stabilen korak. Kjer so melišča, je vsakič drugače.

A zmoremo, suvereno. Pod velikim slapom si še enkrat ohladimo bremze, nato pa v ciljni del trekinga.

Čisto spodaj še pogled na Doževo goro in do kombija si ob poti nabiramo gozdne jagode.

Sopotniki počakajo tam. Dišeče zadeve v obliki frišnih cunj in papučk so počakale v kombiju. Prepustiva jih razvajanju, mi2 pa ponovno opraviva z logistiko. Za zaključek, ko smo se naslajali nad samoto, mirom in tišino, zapeljeva v zgolj deset kilometrov oddaljeno Misurino. Do Georgie, ki nam nudi zavetje v svojem hotelu, ko tukaj krpljamo. Tokrat pa nas je prijazno sprejela in nam ponudila pijačo in jedačo. Že vožnja v tem delu Dolomitov je kaotična, obiskanost pa utesnjuje. Sploh po tem, ko smo dihali svobodo gora, kakršno si »pravi« hribovci vedno znova želimo.

Polni želodčki, polne duše, polna srca. Vse to napakirava vsaka v svoj kombi in odpeljeva domov, tam se štima vsak po svoje, seveda. Verjamem pa, da ste vsak v svoj dom tokrat prinesli kanček te doživete sreče. In vem, da se duša in srce ne bosta hitro izpraznila. Če pa bi se, poglejte fotografije in pojdite nazaj tja. In spet vam bo lepo.