Dva polna kombija čiste sreče

Čisto v začetku oktobra sva v program umestili Južni Velebit, treking pa poimenovali »Uživaška Paklenica«. Zamislili sva si, da pokaževa neopisljivo lepe, manj znane in lahko dostopne točke NP Paklenica, nekaj vodnih virov, razglednih mest in sopotnike malo pocrkljava z odlično morsko hrano.

Ker nama je odpoved trekinga okrog Watzmanna spet ponudil nov vpogled v funkcioniranje razvajenega človeštva, sva komaj čakali, da spet gremo. O tem, da čutim kako bo na trekingu že kak teden prej, sem vam že povedala, kajne? In tokrat sem vedela, da naju čakata dva polna kombija čiste sreče. Sopotnikov, ki so nekomplicirani, ki jim je cilj treking, ne »osvajanje«, ki jim je malo mar, če nas on od zgoraj malo poškropi, ki so zgolj in samo FUL FAJNI.

V četrtek zvečer po kombija, v petek zjutraj v dežju nalagava najprej v Kranju Majo, Mici, Mileno, Anico in Olgo pa Zdenko. Večina je že bila z nama in imam občutek, da se punce rade vračajo. Prva, gas, brisalci in do Ljubljane, kjer do zadnjega kotička napolniva prtljažnika in sedeže. Pridružijo se nama Zdenka in njen izvoljenec Boštjan, Joža in Anita, Urška in njena mama Kristina, ki je treking dobila kot darilo za rojstni dan. Še Tatjana, ki je vnovčila bon 😉 za tri dni užitkarjenja, Štajerka Gabi, ki bo zagotovo morala dobiti kartico zvestobe in malce zadržani in malce preplašeni Judita in Betina. Punci nista vedeli v kaj se podajata 😊 Mene bi bilo tudi strah!

Večina deklic v zimskih oblačilih in v strahu, da bo treba do riti po snegu gaziti. Nasmejim se in nič ne rečem. Včasih mi celo uspe držati jezik za zobmi.

Napakiramo in odbrzimo. Večina v polsnu, tema je še in nizek pritisk in prijeten dež pomagata ustvarjati tišino. Ustavimo se na počivališču, ko smo že na oni strani meje. Kufe (OBVEZNO!) in prvi pogovori. Takoj se pokaže sproščeno vzdušje in zdi se mi, da smo v trenutku delovali povezano. Niti enega vprašanja ali vihanja nosu, čeprav je še vedno deževalo. Neprecenljivo!

Do Starigrada imamo še dve uri vožnje in plan je, da se zapeljemo na Mali Vaganac in poiščemo Jagin Kuk. Ko prihrumimo iz tunela Sv. Rok, se pred očmi zasveti in zablešči. Jasno nebo in toplo sonce. Sem vam rekla, da slabo vreme prinašajo nergači? Verjemte mi! Ker to tko je!

Moja »kar si kdo zasluž« velja in obvelja. Na Vagancu obujemo planinske čevlje in vzamemo nahrbtnike. Puncam, ki imajo na sebi še puhovke in štrikane puloverje, je malo nerodno (kr nej vam bo!). Vreme je čisto poletno in po uvodnem nagovoru se na pot podamo v poletni opremi. Juhej, kok je dobr. Par informacij o NP Paklenica, o tem, da sem Mateja iz Kisovca, do tega, da sem jaz ta huda, Jelena pa ta prjazna,…Kup informacij, ki na obraze pripeljejo nasmehe. V sproščenem pogovoru vandramo po prijetni potki, se ustavljamo, fotkamo, slačimo 😊😊 (ja, tud dolge gate so mele babe spod! pa merino majce in bunde) Luba Gela kok je blo men to smešn.

Prva pavza na travniku, do roba, med skalami, poiskati razgled na morje in do manjšega sedelca, kjer se pokaže falični Jagin kuk. Obstojimo, se narežimo in fotkamo. Nature porn, kajne?

Do Kuka, pod njega in z razgledom nanj si privoščimo malico. Skupinska fotka, povratek in nov cilj.

Opuvani Dolac, kjer pokaževa najbolj ohranjeno Mirilo Južnega Velebita. Malo posedimo, lovimo morske razglede, spletamo prijateljstva.

Vračamo se malo off road, da preizkusimo surovost in zahtevnost velebitskega terena. Matejaaaa, ni nam všeč, nooooo. Pejt nazaj na pot!

Pa sem šla. Do kombija, v štrcuno po malico za naslednji dan in v hotel Rajna, kjer nas Marin, Josipa in Slavica razvajajo kot prince in princeske. Nažremo se odličnih ribjih, mesnih in solatnih dobrot, nekateri uspejo pojesti še sladico. Navodila za naslednji dan in spat. Poln, čudovit dan je bil za nami in na celo skupino je vpogled v Velebit pustil velik vtis. ČUDOVITO, se je slišalo iz vsakih ust posebej.

Po zajtrku se napokamo v kombija in odpeljemo najprej na razglednik na reko Zrmanjo, kjer so snemali film o Winettuju, nato pa do Golobiča, kajti nas čaka spust do reke Krupe in znamenitega, romantičnega Kudinega mostu.

Oblečemo pelerine, nekateri odprejo dežnike in pisana četica uživačev se počasi, tiho in z velikim užitkom premika cilju nasproti. Nobenega nerganja, vsake toliko kdo pove, da si v življenju ni predstavljal, da je hoja po dežju tako fajna. Vidim, da uživamo, čutim energijo. V čevljih dela čmoka, čmoka, nam pa je vseeno. Vpijamo tišino, mir in se hranimo s srečo.

Čez most in počasi nazaj do kombijev. Oblaki se razkajajo mi pa drvimo proti Obrovcu. S sabo imam cel kup kofetaric in beseda KUFE privabi nasmeh na mnoge obraze.

Toplo sonce nas razvaja, ko pijemo kavo in se režimo kot pečene goske. Na toplih betonskih tleh se sušijo nogavice, čevlji, majice in fajhtne babe. Boštjan naše čveketanje stoično prenaša. Dec od fare, vam povem.

Še imamo deu, banda! Gremo naprej. Novo izhodišče, nov cilj. Skrit, tak, ki ga ne najde vsak. Pa tako zelo lep, da ga tudi vsakemu ne izdamo. Slabo uro potrebujemo do čudovitih slapov in terena/spodmolov, ki spominjajo na Dolomite. Uživamo, fotkamo in delamo načrte za naprej.

Še na razgledišče nad najbolj ohranjenim dalmatinskim mestom in vanj na rivo na kavo, pivo in zadnje, večerne sončne žarke.

Uro pred večerjo smo v hotelu. Spet se najemo do nezavesti in z žalostjo ugotovimo, da je pred nami samo še en dan. Že v petek sem povedala, da je naša naloga, da tedenski program stlačimo v tri dni, zato nismo veliko počivali.

V nedeljo zjutraj prehodimo kanjon Velike Paklenice, do planinskega doma, se odžejamo in privežemo kofetkarske duše, nato pa se vrnemo v hotel, kjer nam pripravijo še kosilo.

Kufre not in zajahamo mojstrovino Velebita – Majstorsko cesto, ki pripelje pod noge Tulovih gred.

Dan kot umit, razgledi pa tisti čisti, jesenski. Tisti, ki jemljejo sapo in polnijo srce. Še dan prej, ko smo se sončili spodaj, so bili vrhovi zapacani, danes pa takole. Smo srečneži? SMO! Smo si zaslužili? SMO!

Fotkanje in spust na drugo stran, kjer se potem priključimo avtocesti. Še en postanek za lulanje in kavo, na mejnem prehodu spravimo v smeh obe policajki in skoraj ustvarimo mednarodni incident. Smeh do solz in spomini, ki ne bodo kmalu obledeli. Zagotovo.

Gospe policajki ponudim kup osebnih izkaznic in, ne prvič, se pojavi vprašanje: »Kolk vas pa je v kombiju?« »Devet,« odgovorim. Nasmejem se in dodam: »Devet bab pa v prtljažniku imamo dva prašiča.« Ona se začne smejati, moje dame pa utihnejo v strahu, da sem jo ujezila in smo »ga najebali«. Pa je nisem. Je razumela šalo in se od srca nasmejala. Ko odpeljem, se vzdušje v kombiju takoj postavi na pravi nivo in tresemo se od smeha. Pa pravim ženščnam: »Tud niste za stvar, zakaj pa nobena ni zakrulila tam zadaj?« No, takole bi se lahko zgodilo, da bi devet bab zaradi dveh imaginarnih prašičev še danes sedelo v kombiju na Slo – Cro meji in krulilo. 😊

Razpakiramo v Ljubljani in razpakiramo v Kranju. Mi2 še napolniva žejne rezervoarje z gorivom in vrneva najeta kombija. Vsi tisti, ki so v Paklenici uživali z nama pa so zagotovo domov poleg zimske opreme, prešvicanih kratkih rokavov, polnih kufrov nepotrebne robe, prinesli veliko malho lepih spominov, cel koš doživetij, vtise, ki jih dajejo samo pristni ljudje in kakšen kamen, ki bo z datumom in napisom krasil vrt.

Jaz sem zaradi vas spet začela verjeti, da je vredno, da je fajn, da tisti, ki nergajo niso v večini in pač pašejo zraven (če jih ni, je pa še boljš!).

Mi je na trekingu na Granitu rekla ena pametna, mlada deklica: «Mateja, tisti, ki niso tvoje energije, se bodo razbežali, potem pa bo samo še fajn!« Hvala za te besede. VERJAMEM. Če kaj vem, vem da želim samo dobro, da je tale špas, ki ga doživljamo skupaj, neke vrste poslanstvo, ne biznis. In vem, da bo tako ostalo.

Gerečnca se ne da! Toliko dobrih ljudi pač ne srečaš povsod. Hvala!