…kle je vsakič čist noro lepo!!«
Ne vem, če sem o Švici kot obljubljeni deželi že pisala. Stara sem pa vmes kaj pozabim in to je včasih čist fajn. Dokler iščem samo kake špegle al pa obledel spomin, sem še na konju, kajne? Slabše bi bilo, če bi se podala v iskanje zdrave pameti. Tam bi se pač namučila 😊
Torej, Švica, obljubljena dežela, kamor nas (zdaj že tradicionalno) pelje dooooolga pot (800 km) v mesecu avgustu. Takrat imamo frej dan, ko je Marička nekam gor šla, mi gremo pa v Švico. Pa je res vsaka stvar za kej dobra.
Tudi tokrat je bil treking poln in tudi tokrat nam je ponudil vse, kar lahko ponudi. Je mar Švica zato obljubljena dežela? No, njihov standard se verjetno z našim ne da primerjati, čepraaaav, če bi Slovenceljni iz štumfov potegnili vse denarne zaklade, ne vem, če nismo tam nekje. Mi smo šli, torej, zaradi nedoseganja standarda, PEŠ. Če se tam okrog Zermatta želiš voziti z vlaki in taksiji in zobatimi železnicami, ti v dveh, treh dneh vzamejo povprečno plačo. Zmanjka, »ku b kja pugledu«.
In smo šli lepo počas pa zihr – peški.
Z nama so se na to, veličastno, pot podali Darja, Mateja in Iztok, Mateja in Matej, Silva, Tamara, Vlasta in Ermin, Karmen, Mojca, Jera, Klaudija, Aleš, Damjana in Tadeja. Pa mi2. Ena spred, druga zad.
Vožnja do Rande mine hitro. Nekateri v rahlem dremežu, drugi že s prižganimi »mlinčki« in očmi polnimi pričakovanj. Parkiramo malo pred opoldne, pričaka nas topel, sončen dan.
Pozdrav, osnovna navodila oziroma zaprosila in v pričakovanju nore avanture zakorakamo čez lično urejeno vasico. Že prvi pogledi tja gor, na tiste večno bele gore vzamejo prvi dih.
Pot se počasi postavi v klanec in zavije v gozd, med macesne. Vroče nam je, zato gremo počasi. Do koče nas čaka 5 ur vzpona, ki je vreden vsakega koraka, vsake kapljice znoja in vsake kletvice, ki se ponavadi iz kakšnih ust izvije v zadnji uri STRMEGA vzpona. Vredno je, ker nas v koči pričaka Andreas s svojim »haremom«. Nasmejan »foksner«, ki pleše in poje, nas streže in zabava. In vsake toliko pokaže s prstom skozi okno bajte in reče: »Look, Matterhorn!« Ja, res je fris. In obisk te koče ni zgolj nočitev, obisk te koče je doživetje. Kot je doživetje celotna pot pod Matterhorn.
Preden se pod noč zabarikadiramo v bajti, nas seveda čaka še kaj drugega. Najprej skoraj dveurni vzpon, ko si pri najdaljšem, visečem mostu v Alpah malo oddahnemo. Kaj? Tako je dolg?? Ja, fotka ne pokaže teh dimezij, kajne?
Kako vesela sem, ko gledam te vaše obraze, nasmejane, presenečene, zadovoljne. Kako vesela sem, ker sem tam, kjer sem najraje, z ljudmi, kakršne imam najraje. Preproste, zadovoljne, zaljubljene v lepote narave in v življene samo. Prečimo most, ki komu požene malo adrenalina v žile, nato pa se spet potopimo v globok macesnov gozd.
Po treh urah nas »okol uvinka« pozdravi junak, ki ga bomo občudovali vse 4 dneve. Špička, tam nekje daleč, a že daje slutiti mogočnost gore. Fotkamo, gledamo, hodimo. Del poti po Europaweg, malo gor malo dol.
Pri odcepu za bajto nekaj kapljic, čaka pa nas še slaba urca strmega vzpona. Gremo?? ITAK! Piči Miško, mi smo prpraulen. Korak za korakom se bližamo topli postelji in slastni večerji. In vsej predstavi, ki jo doživimo pri Andreasu. Pridihamo, prisopihamo, prilezemo, PRISMEJIMO se.
Navdušeni, zadovoljni, srečni. Tako srečni, da si zaploskamo. Jaaaaa, prvi, najtežji dan je za nami. V bajti smo in gledamo kako se iz oblakov izkopava Matterhorn. "Look, Matterhorn", pove Andreas z nasmejanim, raskavim glasom.
Koliko fotk imamo že prvi dan?
Jemo, popadamo, zaspimo. Smrčimo, švicamo, mau smrdimo. Tko je, če greš.
Zajtrk ob 6, odhod ob 7.
Drugi dan je dolg. Če bomo med 17 in 18 v naslednji koči, smo juhej dobri. In smo bili! Najprej spust, prečenje in še spust.
Okolica posuta z granitnimi bloki, široka, udobna pot. Na levi strma pobočja granita, na desni bele gore. Ena za drugo. Pred očmi pa se vsake toliko zablešči ON. Na neki točki zagledamo Zermatt, nad njim Matterhorn.
Zdita se še zelo oddaljena. Seveda, do Zermatta nas čaka še skoraj 3 dni hoje. Spet se spuščamo in vzpenjamo, vmes si seveda privoščimo krajše in daljše odmore. Ja, tako dolge poti je potrebno naštudirati na način, da zmoremo vsi. Naj pa se to prosim ne bere, da to pot DEJANSKO zmore vsak. Ker jo ne! Treking nima kar tako oznake 5/5, namenjen je pohodnikom s kondicijo. No, moja kolonca jo je imela in zato smo z vmesnimi premori pritacali na planino, ki je poimenovana po mestecu, ki leži daleč pod njo.
Ustavimo, spijemo kavo in mrzlo pijačo, dotočimo vodo in pred nami se odpre široka, čudovita ledeniška dolina, na koncu katere je najvišja točka tega dne, 3130 metrov visok prelaz. Pot se počasi vzpenja do zatrepa, potem pa lepo, v okljukih, med potoki ledeniške vode, privede na težko pričakovano točko.
Kar nekaj jih je, ki so na tej višini prvič. Od zadovoljstva mi stopijo solze v oči. Ja, jaz sem vas pripeljala sem. Ko bi vi vedeli koliko mi to pomeni. Tista iskrena sreča. Iskrice, hvaležni pogledi. Srečnica sem, velika, da sem tukaj z vami. Čeprav ne prvič, se počutim točno tako.
Ta vaša energija se čuti. Na prelazu se skoraj »na dohvat ruke« prikažejo Monte Rosa, Lyskamm, Castor, Polux, Breithorn in seveda Matterhorn. Ooooooooo, neopisljivo. Gasilska fotka pa vsak z vsakim in vsak sam. Po osmih urah (z odmori) smo na najvišji točki, visoki čez 3100 metrov. Čaka nas še sestop do koče, približno 2 urci. Previdno gremo. Tačke so tacale in so že malo utrujene.
Pa moči, tačke in voljo potrebujemo še za naslednja 2 dneva. Smo junaki al nismo? Matr, da smo! Občudujemo ledeniške morene, ledeniška jezera, ledene gore. Pri tistem zadnjem, malo pred kočo, se še ustavimo. Kle so tok lepe fotke 😊
Fajn je prikorakat v kočo, kjer si že stalen gost in te vsi toplo pozdravijo. In imaš za svojo skupino že kak privilegij ali dva. Ja, stalnost in »fair play« prinašata rezultate. Pa ne za naju, pomembno je, da imajo najini potniki vse, kar jim okolica lahko ponudi. Odžejamo se, božansko navečerjamo in odpravimo v sobo, kjer imamo vsak svojo posteljo, »pouštr pa koutr«, vtičnice za prazne telefone, in okna skozi katera se spet zrcali ON. Zvečer ima kapco, da ga ne zebe. Pred spanjem ga dež opere, da nas zjutraj pričaka svež, dišeč in v vsem svojem sijaju.
Spanje, kraljevski zajtrk, odhod.
Proti Matterhornu, obsijanim s soncem, v jutranjih barvah. Nato do jezera, za katerega večina meni, da obstaja zgolj v domišljiji najboljših slikarjev. Ampak ne. Tukaj je, pred nami. Točno takšno, kot smo ga videli na fotografijah. Tako je lepo, da besede ostanejo v ustih, neizgovorjene. Odprtih ust, odprtih oči in polnih duš se napajamo z izvenzemeljsko lepoto Stelliseeja. Neopisljivo. Če bi sanjala o najbolj pravljični sceni na svetu, bi verjetno videla točno to.
Komaj se odtrgamo od lepega, a čaka nas še več. Do koče, ki nas gosti tretjo noč, priropotamo v dveh urah. Privoščimo si krajši odmor za kavo, odmečemo odvečno prtljago in že spet grizemo v breg. Prej mimo nas pastir, lep kot bog, pripelje čredo ovac.
Avtohtone pasme, ki jo poimenujemo kar pasma »bacek Jon«. Babe se komaj odtrgamo od lepega fanta, desci pač zavijajo z očmi. Itak, jaz bi tudi.
Kam? Via Gornergrat! PEŠ! Gor se lahko seveda tudi peljete. V Zermattu zajahate sedež v vlaku/zobata železnica, odštejete za ene tri ali štiri ali pet južen in ste gor. Gor pa lahko za precej denarja spet južnate. Ej, a ni ta svet čisto preprost? Plačaš pa greš.
Mi? Peš! Smo al nismo? SMO! No, tudi za peš se kdaj pojavi kdo, ki misli, da je dovolj, da je plačal. Vse ostalo bo pa že. Če bo. Vsakič pač ni 😊 Tud če plačaš, je treba hodit. Jebat ga, tko je. In mi hodmo, pa hodmo pa hodmo. Tok nam je fajn, da se celo smejimo. Kronan osli, vam povem. ON se nam pokaže po dveh urah. Ampak kje in kako?? Skor je kle! Skor mamo občutek, da bo padel na nas. Uuuuuuuuuuu
Malica z razgledom in ponovno zagrizemo v breg. Čisto mimo zobate železnice. Vlak s kuliso belih gora. Kako noro lepo.
Podhod, na drugi strani pa nov UAU. Stojimo, tiho smo, gledamo, dihamo. Ko misliš, da smo vse lepo že videli, je ŠE LEPŠE! Belo, sneženo, OGROMNO, osupljivo, bleščeče. NORO, NORO.
Urca za občudovanje, kufetkanje in hranjenje. Nazaj gremo krožno. Mimo jezera ali dveh.
Mimo vseh teh senc, odsevov, barv in neopisljivih lepot. Korak je kratek, počasen, čeprav gremo dol. Kar ostali bi. Bili bi tam in gledali. Nič drugega. Ni besed, ni besed. Le vse tisto, kar nas obdaja…in nič drugega.
V bajti nas pričakata Stefanie in Kurt.
O Kurtu še nisem povedala veliko, kajne? Pa bom…ker je legenda Matterhorna. Kurt Lauber, gorski vodnik, gorski reševalec, avtor knjige "Der Wächter des Matterhorns", bivši oskrbnik Hörnlihütte, z več kot 400! vzponi na Matterhorn. A? Ko legenda stopi k tebi in ti prijateljsko, skromno poda roko. Vpraša kako si in se iskreno zahvali, ker si ponovno v njegovo kočo pripeljal skupino. Ja, počaščena. Vsako leto znova. Po osvežitvi s pijačo in frišanju pod tuši se gosposko najemo. Nivo? Švicarski. Več ne bom, da naslednjič ne dobim v kombi samih takih, ki bi samo jedli, hodili pa ne 😊
Nažremo, napijemo, zaspimo. Ja, vem. Škoda, ker je že četrti dan. Tudi meni. Tako dobra družba ste. Zajtrk, ki mu ni para, nahrbtniki s prešvicanimi cunjami na hrbet in slovo.
Obračamo se nazaj tja gor, čeprav pred nami raste Matterhorn in z vsakim korakom še bolj kaže svojo veličino.
Do Zermatta, kjer si vzamemo dobro urco za turizem. Ne, ni nam za to, vem. Mi bi bili raje tam gor. Tudi jaz, družba.
Še vlak, do kombijev, kjer se z dvema stavkoma zahvalim. Solze ganjenosti obtičijo nekje v grlu, zato sem kratka. Neee, pusi pa nisem! Pa verjamem, da ste v mojem glasu slišali, da mi je bilo neizmerno lepo. Z vami, zaradi vas. Vesela, da ste in vesela, da smo. Tam, v Švici, v obljubljeni deželi. Kjer se cedita med in mleko, kjer so razgledi neopisljivi in doživetja neponovljiva.
In ja…. "ej, folk, nja me zajbavat! Men je blo SPET noro lepo!
Comments