Hike & Chill v Šladminških Turah

V letošnjem programu imava tri »petke« in Šladminške Ture so od teh treh kondicijsko najzahtevnejše. Vedno si želiva podati čim bolj realno informacijo in pri promociji tega trekinga sva jasno komunicirali, da je potrebno hoditi. Veliko hoditi 😊 Objektivnost informacij je tisto, kar se nama zdi do najinih potnikov pošteno. In večina to tudi tako vzame.

Drugo poglavje pa je seveda samoocena. Na to mi2 ne moreva vplivati. So ljudje, ki se precenjujejo in so ljudje, ki se podcenjujejo. Ne samo na trekingih. Povsod jih najdemo 😊 Kakorkoli že, če kdo od podobnih pride v skupino, navadno prinese težavico ali dve. Ker sva skoraj vsak vikend nekje tam daleč in skoraj vsak vikend med nama (Mateja hodi prva, Jelena hodi zadnja!) tavajo prijazne dušice, sva izkusili, videli, doživeli in shendlali že marsikaj. In (ne samo mi2, tudi kdo, ki je bolj učen) ugotovili, da največ zadovoljstva v skupino prinese red in enaka merila za vse. In izkazalo se je, da večini to tudi zelo ustreza.

Vsi ste nama pomembni. Prav vsi. Enako pomembni ste nama tudi tisti, ki si želite biti pomembnejši 😊 Tako se, ko takole razmišljam, večkrat spomnim na izjavo v Orwellovem delu Živalska farma. Kako so si svinje svinske pod pretvezo enakopravnosti, da so potešile slabo vest, ko so si delile bonitete, izmislile tole… »Vse živali so enakopravne, le nekatere so enakopravnejše.« Nak! Ne kupujem takšnih resnic. Že dolgo ne….

Spet sem odtavala. Pišem po navdihu, pišem, kar vidim in čutim. Nekaterim všeč, drugim ne. Prav.

Torej najina kondicijsko najbolj zahtevna »petka« je v dva kombija privabila kopico uhojenih prijateljev. Zakaj prijateljev? Povzemam prisrčno Majdino izjavo, ki je nastala pri vožnji proti domu: »A, če smo tri noči skupaj spali, smo prijatelji?« Smo! Če se tako odločimo.

Proti Šladmingu smo odbrzeli: Jerca, Urška, Darja, dve Petri, dve Mojci, Damjana, Majda, Slavko, Janja, Barbara, Martina, Nika, Mirjam in Greta. Pa mi2, spet.

Vožnja je kratka. Vsaj za naju. Tri urce, vmes lulanje in kavica. Pa mencanje zaspanih očk in tisto sladko vznemirjenje, ko se podajamo v neznano. Paše.

Kombija pustiva v dolini, kamor bomo četrti dan prašni, smrdljivi in nasmejani pritavali. Tam nas pričakajo trije taksiji, ki nas prepeljejo do gondole. Nakup kart in prve višinske metre premagamo z izjemno hitrostjo 😊 Peljemo se.

Nekaj časa za kavo in prve sendviče. Potem najin klasičen pozdrav, osnovni napotki in želja, da jih (kot odrasli ljudje) zmoremo vsi upoštevati. Gerečnca zatlači roke globoko v žepa hlač in zakoraka v dobro poznan teren. Z zavedanjem, da so ostali (noooo, Jelena ne) tukaj prvič in je prav, da se lepega do sitega najejo. Vlečem preudarno, čutim skupino in vem, da moramo kot skupina predelati kilometre, vzpone in sestope. Štiri zaporedne dneve. Pohecam se, da je do kombija samo 4 dni hoda. Šala mala.

Spust, prečenje in prvi vzpon, ki privabi prvi znoj na čela in prvo globoko dihanje. Pojem si: »Ne, ne mi dihat za ovratnik, …., meni je čisto vseeno….«  Do prvega vrha s križem, kjer odredim chill. Kar komu paše, ane?

Naprej bo treba. Do koče nas čaka še velik kos poti. Teren postane malce bolj zahteven in strm. Ja, v strmini se kažejo razlike. Razlike med ljudmi se v bistvu kažejo vedno, ko moramo premagati katero od ovir, ki nam jih življenje prinese na pot. In razlike so očitne. Je pa res, da vsak naredi točno toliko, kot zmore. In da točno tisto, kar ima. Česar nimaš, ne moreš dajati, ane?

Do ogromnega kamnitega možica z izjemnim razgledom na Dachstein. Fotkamo. Eni več, drugi manj, tretji si razglede z občutki shranjujejo v drug pomnilnik 😊 Pa rečem, da si vzamemo 10 minut. Če imamo pavzo vsi skupaj nam na dolgih poteh vzame najmanj časa.

V novo prečenje z razgledi, ki so popolnoma drugačni od domačih gora. In tako zelo lepi. Gor in dol. Skalnata pot, mestoma celo zavarovana. Navdušenje se čuti. Motilci energije so se umaknili in v skupini se čuti olajšanje. Fizično ga čutim.

Poležimo pri prvih jezerih, nato nadaljujemo. Fajn se mamo. In to mi je v bistvu na vseh trekingih najpomembnejše. Da, ko se prvlečemo domov, rečemo – matr je blo dobr! Še vijugamo po zeleni – vodnati pokrajini.

Na rob, kjer se nam s ptičje perspektive odpre pogled na ogromno jezero, tja zraven pa so posadili eno cortih kučico, ki nas bo nahranila in odžejala. Nato pa napotila na počitek v Seehotel.

Spet vpijam navdušenje, ki me obkroža. Ne morem se naveličati teh nasmehov. Res ne. In, ko se z Jeleno pogovarjava o tem, kar počneva, si vsakič rečeva: »Ej, mogoče pa znava ljudi na nek način delati srečne?« Videti je že tako. Pa saj tega se pa ne »glumi«. A ne, da ne? In sva srečni tudi mi2. Neizmerno.

Pri bajti nas toplo sprejmejo, osvežijo z raznovrstnimi napitki in nafutrajo k vole. Ko zaključimo vse predpisane cermonije, se spustimo do hotela ob jezeru. Tam nas hudomušen starejši gospod pedena od spred pa od zad. Tko, k si zaslužmo.

Romantiko skupnih ležišč poznamo. Če je kdo ni doživel, ne ve kaj je fajn. To so točno tiste zadeve, ki nam naslednje jutro vsebinsko polnijo čas, ki bi ga drugače lahko v tišini preživeli ob zajtrku in kavi. Čvekamo…analiziramo….ugotavljamo…. če ne o spanju pa o sranju 😊 Kdor smrči, zjutraj zatrjuje, da ni nič spal. Ene je zeblo, drugim je bilo vroče. Eni so šli trikrat scat, drugi držijo do jutra. Eni spijo v pižamcah, drugi v kombinežah. Eni na levem, drugi na desnem boku. Ja, takole nekako potekajo zajtrki na trekingih. Analiza, analiza. Nasmejim se, srkam kavo in si rečem – a nismo fajni?

Pozdravlja nas sonce, pred nami je drug, čudovit dan.

Ena razigrana, gasilska preden zagrizemo v breg.

Ta dan je krajši, zato se malo »vlečemo«. Več časa za chill. Paše. Pot je speljana prijazno, v okljukih, čeprav od daleč izgleda prekleto strmo. Obdajajo nas potočki in zeleni travniki, čeprav smo na višini dva tisoč metrov in več. Čreda konj pozira tam ob poti in za klikanje si vzamemo nekaj časa. Kako so fotogenični.

Vmes se seveda odžejamo, zgrizemo kako tablico s cukrom, pofotkamo rožico na travi ali pa tisto, ki se kaže v obliki selfija. Ja, kljub temu, da se držimo pravil, lahko večino stvari delamo čisto po svoje. In tako je edino prav.

Na razgledni travnati rami, skoraj pomolu, si vzamemo celo uro za razvajanje na toplem soncu. A nam ni dobr? Spet si čas napolnimo s svojimi lušti. Kar komu paše. Pred odhodom še ena luštkana fotka, nato v sestop in prečenje.

Stabilen korak je potreben na tem terenu. Veliki granitni bloki, ki se lahko pod nogami zamajejo.

Gremo previdno, hodimo odlično!

Spet na drug travnat rob in spet malo posedimo. Čaka nas kar precej strmega sestopa. Pod nogami je dan 2 in pred njimi še 2 dodatna. Spet od zgoraj pogledamo kočo. Ob njej je jezero, ki se ob prihodu prelevi v kraljevsko plažo. Neobljudeno, prvinsko, varno, lepo. V bajti smo kmalu, zato si popoldan spet uštimamo vsak po svoje. Eni kuj v vodo, drugi kuj na pir, tretji obirajo vineršnicl mit pomes, četrti si grejo rifrešat oznojena lička, peti bi šli kar malo ležat,…. Vsak po svoje. A nam ni fajn?

Večerja je obilna in odlična. Če pri zajtrku analiziramo noč, pri večerji analiziramo hrano. Analiza, analiza. Kaj je na krožniku in kaj ni. Kaj imam jaz in kaj je naročil sosed. Kaj je pisalo in smo mislili, da dobimo in kaj smo dejansko dobili. Kako to skuhajo v teh kočah in kako mi to kuhamo doma. Kje smo še kaj podobnega jedli in kje ne dobimo nič od tega 😊 😊 😊  Oooo, kok je dobr, sam te hrane je čist preveč😊. Pa smo vseeno vse pojedli 😊 In po tipični večerji sledi tipično spanje. Juhej smo fajni!

Tretji dan je dolg. Dvakrat konkretno gor in dvakrat konkretno dol. Fruštek analiza je za nami in pripravljeni smo za hike. Na kratko navzdol, nato v čudovito dolino. Pot se prijazno vzpenja in kot skupina se gibamo hitro, homogeno. Langzam und ziher. Sopihanje proti prvemu sedelcu traja dve uri. Vmes ga prekinemo s krajšimi pavzami. Piti je treba! Na sedelcu posedimo in se zazremo v kočo, ki nas bo pogostila s pijačko preden zagrizemo v nov breg.

Ni kr kuj, je pa. Spet si vzamemo urco. V miru, v miru. Divjali bomo že v ponedeljek, ko nas pričaka realno – zbluzen svet. Od bajte še navzdol. Po zalet, si rečemo. Pa novo grickanje zelenega brega.

Lepote, ki nas obdajajo, so neopisljive. Skupina je odlična in hvaležna sem, da se prav vsakega od vas spoznala. Ne lažem, res ne. Do zaključka tega vzpona dvakrat na kratko posedimo. Kar veliko ur smo že na poti in tačke so že malo težke.

Ampak kurblajo, laufajo, meljejo, delajo. Tisto, za kar so narejene. Za hojo. Na sedlu, pod najvišjim vrhom, spet malicamo. Čaka nas še šodrast spust. Dolg spust. Podam dodatna navodila, z Jeleno si razdeliva »naloge« in vodiva na najbolj možen varen način, kar jih poznava.

Po uri šodranja se ustavimo na travnatem delu. Hladimo bremze! Pa laufamo za kak balvan mau polulat pa žulimo čokoladke in bonbone pa čvekamo in se mamo fajn. Še en rukr nas čaka. Zmoremo? Itak! Previdno polagamo nožice na tla, da bomo ja čim prej v dolinici, ki se prijazno kaže pred očmi. Nežna, zelena, ravna. Po eni strani se vije potoček, na livadah se pasejo konjički, na skalah čilirajo svizci. Na svetu največji naravni amfiteater je tole. Za nas pa osvežujoča pavza. Ker hodimo odlično, je časa za chill dovolj. In pogled na vaše zadovoljne obraze, ko rečem – urca za plažo! je neprecenjliv.

Slečemo se. Čofotamo v hladni vodi. Umivamo pot z zagorelih obrazov, hladimo od sonca razgrete glave in od topotanja razgrete podplate. Eni na pol, drugi celi. En večkrat, drugi le na kratko. Vmes malo poglodamo hrano iz nahrbtnika, popijemo požirek ali dva in vriskamo od lepega. Jaz že!

Do bajte je še 15 minut. Tam se odžejamo, si izberemo večerjo, v miru pojemo in se pomečemo po posteljah. Paše. Priznam!

Nisem še napisala, da je v teh koncih slaba pokritost s signalom. Ravno zato ima ta treking še poseben čar. Odklop na kvadrat. Ko ugotoviš, da tistega, kar misliš, da nujno rabiš, sploh ne rabiš. Pa ne govorim samo o signalu 😊 

Ker pa je vreme pri takih turah pomemben faktor, z Jeleno prosiva oskrbnika koče, da nama pokaže napoved za zadnji dan. Vsako uro jo hodiva preverjat in zavedava se, da je na naju, da sprejmeva najbolj odgovorno odločitev. In jo. Brez pomisleka. Varnost je prva in v napovedano nevihto skupine pač ne pelješ.

Najina odločitev je sprejeta tako, kot to delajo odrasli ljudje. Z odobravanjem. Plan B je prav tako čudovit. In, ko po zajtrku zakorakamo v dolino, da realiziramo plan B, se vsi strinjamo, da je res. Čudovit.

Ob slapovih sestopamo. Vmes tam gor, kamor bi šli pa nismo, zagrmi. Vlečejo se mastne megle in mislim si – kako dobro, da smo naredili kot smo. Malo porosi. Ravno toliko, da preluftamo dežno opremo. Ob kombijih odložimo odvečno robo in zagrizemo v klanec.

Vodnata, atraktivna soteska. Z visečim mostom in kupom stopnic.

Lepo, lepo. Na obrazih vidim, da mislimo enako. Še do velikega jezera, kjer se prepustimo soncu.

Na kufe in naokrog nazaj v dolino. Tam si, pred odhodom domov, privoščimo kosilo in prvi vtisi se že počasi strnejo v besede in stavke. Skupna ugotovitev, da smo se mel dobr, je zabetonirana. Majčke, razigrana gasilska. Posedemo se v kombija. Mi2 vsaka za svoj volan, sopotniki vsak na svoj sedež, s svojimi vtisi, vsak s svojo zgodbo. Prijetno utrujeni, zadovoljni, da smo zmogli, zadovoljni, da smo.

Štirje dnevi v Šladminških Turah so minili hitro. Bili so lepi, polni, navdušujoči. In, kot vedno, so nama prinesli novo izkušnjo. Je že res, da se celo življenje učimo pa še butasti umremo 😊

Med dremanjem sopotnikov se na ključku z glasbo pripelje en dober, star in poveden komad: »Saj za prijatelje, si je treba čas vzet,….« Vsi jo mrmramo, ob refrenu zapojemo glasneje. Počutimo pa se točno tako, kot bi se domov peljali sami stari in dobri prijatelji.

Prijatelji, srečno!