Kvarnerski otoki so kot nalašč za iskanje podaljšanega poletja, če jih obiščemo jeseni. Če se tja namenimo zgodaj spomladi, pa nas (z malo sreče) razveselijo z višjimi temperaturami in z vonjem po svetlejših in bolj optimističnih dnevih.
Tridnevno pohajkovanje sva letos ponudili že četrtič in prav vsakič nas je okolica prijetno razvajala. Ko takole razmišljam o najinem »početju« si vedno znova priznam, da sem ena velika srečnica. Če bi bila papirnata 😊 bi mi lahko rekli tudi Srečka. Prejšnjič sem se že malo razpisala o sprejemanju odločitev in o tem, da so me pogumne odločitve pripeljale na čudovita mesta, med čudovite ljudi in v dela, ki jih obožujem. Pa naj bo to v službi ali pa tukaj, pri vodenju tele male treking »prčvarnce«.
Saj ne rečem, da ni treba delati. Seveda je! Ampak to delo prinaša velika zadovoljstva. Ne samo meni. Tudi kdo drug bo priznal, da se ima z nama fajn. Pa ga / je ni treba ravno za vrat držati.
Tokrat je bilo prvič malo drugače. Šla sem sama 😊 Potnikov je bilo ravno za en kombi in prejšnjič sva zadevo kombinirali tako, da se je ena od naju pač peljala s svojim avtom. Ker sva tandem.
Tokrat sva, z odločitvijo, da grem sama, takoj poskrbeli, da je v nekaterih krogih zagorela »foušija« in privoščljivost. Ha! Kar želte si, da se tandem razbije. Težko, težko se vam bodo želje uresničili. Tandem je prestal že toliko grdega, da je utrjen in samo še bolj povezan. Saj poznate tisto mojo o oslu? Osel gre enkrat na led, jaz znam pa že drsati 😊 Torej, kljub »ugotovitvam«, da je nekaj narobe, ni bilo narobe nič 😊
Gerečnca je zakurblala kombi in sama peljala luštno skupinico na otoke Kvarnerja. To je vsa zgodba. Dolgočasna, ane? Brez žmohta, ane? Nič hudega, žmoht ima zgodba, ki je nastala na trekingu. Gremo?
En kombi torej, v njem pa Gerečnca in Irena, Breda, Jana, Mateja, Barbi, Kristina, Tončka in Maks. Glih prou, bi se temu reklo. Ruzake, kufre in ritke namečemo v kombi in se odpeljemo proti Krku. Na poti nas spremlja vsesorte vreme in izrazi na obrazih so prav takšni – vsesorte. Zanimivo mi je, kako nekateri potrebujejo predvidljivost, druge pa ravno to spravlja ob »gušt« avanture. Vsakič znova mi je fajn, ko vidim paleto ljudi, ki vsak po svoje išče užitke. Fajni smo. Prsežem.
Za kavico in zajtrk ustavim na počivališču, od koder se že odpre pogled na morje in Krk. Tam zadaj se sveti in obrazi postanejo nasmejani. Ne bo dežja! Kolikokrat slišan stavek. Spijemo torej kavo, se ululamo in malo najemo, nato pa prepeljemo na izhodišče prvega pohoda. Otok Krk je prvi in skupinica je navdušena. Parkiram. Sledi opremljanje, še malo hranjenja in prvi pozdrav. Kratek opis poti in želja, da se imamo fajn. Tukaj se strinjamo vsi. Le, da je »fajn« pri vsakemu od nas nekaj drugega 😊
Zakorakam na kolovoz, ki se rahlo vzpenja, hitro pa se prelevi v pešpot.
Razgledi na Baško in razgledi na skalnato področje platoja Meseca.
Kot v visokogorju. Zavijem na prvi razglednik z velikim križem. Kot čuvaj Baške je.
Postanemo in zavriskamo. Nekateri na glas, drugi le v svojem srcu. Pofotkamo razglede, pofotkamo sebe in pofotkamo se vsi. Četudi se včasih zdi, da to počnemo prepogosto, so lahko nekoč, v prihodnje, ravno te fotografije vir lepih spominov, ki v nas prinesejo vonj po sreči. Gremo naprej? Pejmo!
Malo dol, nato pa po skalnato – gruščnati pot precej strmo gor. Na Mesečev plato.
Povem, da nas bodo verjetno preletavali beloglavi jastrebi in res se prikažejo. Te veličastne ptice nas spremljajo praktično vse tri dneve. Postanemo in se čudimo lepoti ogromnih ptic.
Predvsem pa njihovemu elegantnemu letu. Ptica – simbol svobode.
Na izravnavi si vzamemo kratko pavzo, nato pa se po platoju, ki res izgleda kot povsem drug planet, povzpnemo na Hlam.
Malica, martinčkanje, grizljanje dobrot iz nahrbtnika, druženje, pogovor, smeh.
Sami fajni, spet. Saj sem v prvem delu besedila napisala, da sem srečnica, kajne? In tudi kdo od vas se kiti s to »titulo«. Ima se za srečnega. Po obveznem poziranju pri velikem možicu s križem, se počasi vračamo do kombija. Pot navzdol je čudovita mulatjera. Razgledna, nezahtevna.
Takšna, kakršno si želimo, da bi bilo življenje. Pa vedno ni.
Zapeljem čisto do obale. Nekaj časa imamo za sedenje na soncu, pitje kave ali pa sprehod z vonjem po morju. Nato nas čaka vožnja s trajektom na Cres.
Dnevi so že krajši in do Nine pridemo tik pred temo. Sobe, tuširanje in večerja. Klasika. Jemo odlično, postreženi smo prijazno in vzdušje je temu primerno. Obujamo spomine, si pripovedujemo zgodbice, se malo poprcamo in spet sem vesela, ko si me, s ta velko šeflo, sposodijo. Rada imam ljudi, ki upajo in rada imam ljudi, ki štekajo. Navodila za naslednji dan, ko nas pričakuje Lošinj.
Zajtrk, coknpoke v kombi in urca vožnje do Osorja. Dan je umit, sonce nas boža in veselimo se avanture. Parkiram ob obali in s prstom pokažem greben Osorščice in vrh, ki ga obiščemo. Tjaaaa??? Ja, od daleč zgleda daleč 😊 Ampak mi zmoremo.
Čez most iz Cresa na Lošinj, nato se potepamo po Lošinju. Veliko ur. Mimo kampa in na markirano pešpot. Izbiram krožne ture, ker želim v urah, ko premikamo tačke, prikazati čim več raznoliko – lepega. Ko vstopimo v bukov gozd, nas pozdravi »nasad« jagodičevja.
Izredno fotogenično drevo z odličnimi, užitnimi, sadeži. Po zajtrku nam torej narava ponudi vitaminsko malico. Med »gromovačami« do razcepa, kjer si izberemo pot v levo, v klance.
Prej posedimo in se spet malo okrepčamo. Pa, da ne bo kdo mislil, da samo jemo! Med eno in drugo pavzo so ure, ko le hodimo. Ja, na treking smo prišli. Po daljšem, ravnem delu nas torej čaka vzpon. Najprej še po gozdu, nato pa se dvignemo na odprta pobočja, ki ponudijo razgled na morje in vonj po žajblju in smilju.
Mmmmmmmmmmm, kako diši! Kot zadovoljni mucki »zapredemo« in se prepuščamo jesensko – poletnim užitkom.
Čela se orosijo, sapa postane malo težja, nasmehi na obrazu pa še bolj široki. Do kolovoza, malo navzdol in po surovem, kamnitem terenu na vrh.
Pozdravi nas veter. Poiščemo zavetje in se okrepčamo. Prve kaplje dežja se pojavijo od nikoder. Ampak so. In mi smo nanje pripravljeni. Smuknemo v dežno opremo, naredimo eno luštno vetrno – deževno skupinsko in se spustimo do, zaprtega, planinskega doma.
Tam nekaj vedrimo, še bolj se pa režimo. Qrc gleda pa še tak vreme 😊 Ko zaslutimo, da bo ploha počasi zgubila na veljavi, se odpravimo v dolino.
Res se je naveličala in to kar hitro. Je videla, da nas je ujela pripravljene, z nasmehi na obrazih. Pol se je pa naveličala ljudi nervirat. Ji pač ni uspelo, plohi.
Spet nas greje sonce in po precej urah smo nazaj v Osorju. Čas za kavo in sprehod po čudovitem, starem, delu kraja. Kombi in brm, brm. Še mestece Cres si bomo ogledali. Pa sprehod ob morju in kaka kepica sladoleda nam že gepira. Smo na morju al nismo?
V hotelčku smo spet glih enmau pred večerjo. Nekateri še na kratek sprehod, večina pod tuš in v večerno toaleto 😊 Kombineže, čipke in ostale babje zadeve so prepovedane 😊 Spet odlično jemo in spet se kvalitetno nazabavamo. Tko, po naše. Pristno, domače, odprto, brez dlake na jeziku. Tretji dan… v programu Tramuntana, na zelniku zraste pogumna ideja.
Gremo na Sis! Malce velikih oči je dobila moja »luda« ideja. A prepričam, da zmoremo in prepričam, da je vredno. Že naslednji dan smo družno dokazali, da sem imela prav.
Zajtrk in kratka fura do izhodišča. Tisti klanec, ki se pokaže kar kuj na začetku, se zdi nepremagljiv. Kwa?? Tamle gor? Lej kok je strmo! Malo za hec, malo za res si postavljamo ta, zgolj retorična, vprašanja. Dragi moji – za šalo! Korak za korakom, vdih za vdihom, razgled za razgledom. Pejmo!
Točno tako smo tudi napredovali po strmem pobočju. Z leve prijadrajo jastrebi. Pripravijo nam celo predstavo.
Spodaj, zgoraj, čisto blizu pa spet daleč stran. Videla sem jih večkrat, na tak način prvič. Fotkamo, čeprav se teh scen v objektiv ne da ujeti. Odložimo telefone in si rečemo, da bomo uživali v predstavi svobodnih, ogroženih, ptic. Neopisljivo. Vmes premikamo noge, premagujemo višinske metre in si zadovoljno prikimavamo, da »mamo mi to!«.
Ko se prva strmina poleže, nas pričakajo velike površine dišečega žajblja. Krajša pavza z aromaterapijo, nato pa naskok na vrh.
Navdušenje, NAVDUŠENJE! Čestitke. Objemi. Noro, noro. Poglejte kje smo! Razgledi, sreča, zadovoljstvo.
Malce posedimo, razigrano – skupinsko pofotkamo, nato pa sestopimo do žajbljevih »nasadov«. Tam si vzamemo čas za nabiranje in malico.
Še strm, delno zahtevnejši, sestop in hitro smo pri kombiju. Malo nad Belijem zabremzam, da si ogledamo na novo postavljeno klopco.
Mesto ponuja izjemen pogled na Beli. Do hotelčka in kar kuj že povem, da gremo še do labirinta. Ni upora, le dobra volja je. Spet v klanec in do Ladinega labirinta. Tam si vsak po svoje »utira« pot do sredine. Tako, kot si vsak po svoje utira pot do zastavljenih ciljev. In tako je edino prav. Saj ni »sredina« labirinta edini pravi cilj, kajne? Komu od nas je cilj samo pot.
Ali pa kakšna obrobna, manj znana lepota tega sveta. Vsak svoje in vsak po svoje. In edino tako je prav. In prav je, da se ob tem spoštujemo, podpiramo. In ni prav, da spotikamo koga, za katerega se nam zdi, da nas ogroža. Vse perspektive in dejanja so odraz nas samih, naše notranjosti, naših prepričanj. In bom spet napisala eno, meni ljubo – samo svinja svinsko vidi 😊
Pred odhodom domov se še stuširamo, preoblečemo v udobna, potovalna, oblačila in odlično najemo. Tako siti, umiti in zadovoljni zapuščamo Cres. Trije otoki Kvarnerja so nam dali tri prekrasne dneve. Družba jim je dodala žlahtnost.
V Porozine na trajekt, nato pa, skoraj v mraku, celinsko pot domov. Klepetamo, pojemo in delamo nove načrte. Vse to, ne pa samo to, nas dela žive. Vse to nam polni življenja in širi obzorja. Ne, noben od trekingov ni samo treking. Zame že ne. Zgodba je, občutki so, izkušnja, bogastvo doživetega in razkošje srečevanja z ljudmi, ki na podoben način iščejo srečo.
Tako…. tudi tako….in tudi zato….bi bila lahko Srečka 😊
Comments