…saj prav vsak list postane cvet.
Ko govorimo o barvah jeseni, nas razmišljanje največkrat navda z nekim romantičnim pogledom na palete škrlatnih barv, s katerimi se obda narava.
Na forumih se začnejo pojavljati vprašanja o žarečih macesnih in procesije lepega željnih največkrat romajo na Slemenovo špico, malokdo pa še kam drugam. In vso to lepoto jeseni navadno malo omejijo množice pohodnikov, ki lovijo fotke za svoje profile, kjerkoli jih že imajo.
Če se po podobno, a obsežnejšo jesensko - barvito zgodbo podate malce čez mejo, se vam prav lahko zgodi, da v treh dneh ne srečate nikogar, razgledi, barve in pokrajina pa jeseni čisto zares prav zacvetijo.
Ne, ne poznam področja v Sloveniji, ki bi ponujal takšno barvito razkošje. In vsi najini dosedanji sopotniki so to potrdili. Če pazljivo in malce poznavalsko izbirate ture, vas ognjene rdeča pobočja ne samo navdušijo, temveč ganejo do solz. Verjemite. Tokrat ne nakladam.
Tretja skupina, ki sva jo popeljali med jesenske čare Krških Alp, je bila pisano mešana – in prav nič zmešana 😊
Spet smo bili polni in z nama so se potepali Lili, Martina in Peter, Kristina, Kaja, Neja, Jasmina in Jernej, Bojan, Mateja, Vlasta, Maja, Andreja, Tina, Tamara in Silva.
Ker je izhodišče prvega pohoda/trekinga precej blizu, se odpravimo šele ob šesti uri zjutraj. Čakajo nas trije magični dnevi. To sem čutila že pred odhodom. Saj sem vam že povedala, da sem enmal coprnce, ane? Marsikaj čutim preden se zgodi. Dar? Ne vedno. Je pa fajn 😊
Peljemo se torej tja v višave Krških Alp in mestoma imamo občutek, da se bomo pripeljali prav na vrh. Ovinkasta, razgledna cesta nas pripelje do osamljene planine, kjer parkiramo na povsem praznem parkirišču. Sami bomo! Juhej.
Pozdrav, nekaj besed o pokrajini, trekingu, nama in razgledih, ki nas čakajo. Zakorakamo na travnato površino, na desni potoček, nad nami modro nebo, cilj pa trije dvatisočaki.
Klik, klik, klik. Najprej zeleno, nato pas macesnov, nato pa kupčki rdeče barve, ki žari, ŽARI. Počasi se gibamo in navdušenje se čuti, čeprav ga ne opisujemo z besedami.
Do sedla, do jezera, v njem se zrcalijo vrhovi Julijskih Alp. Naših, tako poznanih, a s te strani malokrat videnih.
Naštejeva »najpomembnejše« veljake, počakava, da sopotniki v fotkiče ulovijo neponovljive utrinke in odrinemo naprej.
Do prvega je še čisto malo. Malica z razgledom, meditacijo in užitkarjenjem.
Počasi naprej, na drugega, nato zakrožimo nazaj. Do roba, kjer se nam odpre, z meglicami ozaljšan, pogled na Miljsko jezero.
Še naprej, do tretjega dvatisočaka, ki ga krasi velik križ. Spet posedimo. Zaziramo se v osrčje dvatisočakov Krških Alp in s kančkom očesa lovimo domače, znane.
Pred nami se odpre planotasto področje, posejano z jezerci. Zavriskamo, zacvilimo. Kako je lepo! Čisto drugače kot pri nas. Peljem še naprej. Dobro hodijo, narava in vreme razvajata.
Gremo po ta dolgi, najdaljši. Ker so, ker si zaslužijo, ker raje dajem kot jemljem. Zadovoljstvo prisotnih je moje darilo. Mimo jezer, v njih se zrcali modrina neba. Nato pa – UAU – rdeče, RDEČE, rdeče.
Celotna pobočja so posejana z borovničevjem, čigar listki so kot najlepši požar. Nobena pomlad, nobeno cvetenje rož ne pokaže toliko lepega, kot žareče grmičevje na pobočjih. Stojimo. Ne hodimo, ker nas je lepota ustavila, celo malo ohromila. Korak za korakom je svet lepši in ne znamo si predstavljati, da je kjerkoli jesen lahko še lepša. Ampak (ful mam rada stavke z besedo ampak, ful!), vam povem, da je lahko? Lepše? Strm spust do planine, ki poleti ponudi odlično hrano, zdaj pa je uradno zaprta. A prijazen možakar nam vseeno postreže nekaj osvežujočih napitkov. Posedimo, počvekamo in se premaknemo do kombijev. Kufeeeeeee 😊Sicer ne takoj, je bil pa na lepem.
Imava že ustaljeno postojanko, na splavu na Miljskem jezeru. Kjer imaš občutek, da si na morju. Voda, mivka, koktejlček, al pa KUFE 😊
V trgovino in do gostoljubne Tine, ki nas zvečer razvaja s svojo odlično hrano. Po prvi večerji jo kaj hitro pomaknemo v mižule. Marsikomu je bil dan dolg in malce naporen. Navodila za naslednji dan razumemo vsi, zato zjutraj pravočasno odrinemo. Po kratki vožnji parkiramo pri zaprti planinski koči. V senci je hladno, malo nad ničlo. Precej visoko smo.
A sonček nas že razvaja s svojimi toplimi žarki. Kaperdeke, ki jih zjutraj navlečemo nase, zamenjajo tanjše majice. Ko pa se pojavi veter, pa na glavo smuknejo kape, trakovi in kapuce.
Eh, to vreme. Jaz pa imam vreme, v polnem pomenu besede, tako zelo rada. Mar ni narava ravno zato še toliko bolj očarljiva. Vreme, kakršnokoli že je, je popolno. Tako, kot narava. Vzpenjamo se torej in pogledi dajejo slutiti kaj nas čaka. Ne, z besedami ne znam opisati teh pogledov. Niti jaz ne, čeprav sem poznana po svojem nakladanju in bujni domišljiji. Tako se niti ne bom trudila pesniti nekaj, česar se spesniti ne da. Brusnic in borovnic na kilograme.
In skupina to vidi in ve. Kadarkoli pogledam nazaj, imam občutek, da je vse v križu štihnilo.
Ko jih pogledam od blizu pa me zaskrbi, da jim manjka kisika, kajti ustnice so precej modrikaste, roke pa vijolične. Mljask, mljask, mljask. No, upate priznati koliko kg čudežnih sadežev ste pohrustali? Vmes seveda pripuzamo na kak dvatisočak. Skupaj jih je 5.
Nepomembno, kajti narava daje več. Do najlepših jezer v biosfernem parku in krožno nazaj.
Vmes se seveda gostimo s sadeži narave, pojemo kaj iz nahrbtnika in zadovoljno godrnjamo/predemo od lepega. Če smo včeraj mislili, da ne more biti lepše, nas danes dočaka to!
Do hotela se spustimo kar peš. Tina nas pričaka z bovlo in nasmehom. Osvežitev prija, toplo je.
Še savnanje za tiste, ki si to želijo, nato pa spet večerja za prste obliznit. Njihovi knudelni, ročno izdelani. Mmmmm, kok je blo dobr!
Ker vse lepo hitro mine, nas čaka le še nedelja. Odbor za vreme ugotovi, da bo dež. Zato so obrazi po večerji malo kisli in Gerečnca jih razvedri z brezveznim nakladanjem in nastopanjem. Do kam? Do solz. Jebat ga, če je pa toook fajn pa toook smešn. Spat gremo kasneje, kot bi želeli vse skupaj podaljšati za kak dan. Koliko hvaležnih nasmehov in besed zahvale sva bili deležni ta vikend. Veliko, veliko. Spet 😊
Res je, da vsaki skupini, pa kjerkoli že vodiva, želiva ponuditi najlepše in najboljše kar veva in znava. In velika večna to več kot ceni.
Nedeljski zajtrk (brez dežja), odhod (brez dežja), vožnja do izhodišča (brez dežja) in šopek treh razglednih dvatisočakov (brez dežja). Po vrhovih je sicer pihalo, a čvrsti ljudje s pravimi karakterji se niso premaknili niti za milimeter.
Gor, tja, gor, tja, tja, tja, dol.
Posedimo v zavetrju, na sončku. Pred očmi se pase čreda konj. Čudoviti so.
Na drugi strani ograje se pase čredica Slovencev. Spet nabiramo brusnice. In se sladkamo.
Še nazaj do planine, kjer is privoščimo odlično kosilo z odlično lokalno kulinariko.
Prve kaplje nas ujamejo, ko sedimo v kombiju. Pa jih je bilo le za vzorec. Sopotnikom pokaževa še čudovito cerkev nad Miljskim jezerom, nato pa nas čaka le še kratka vožnja domov.
Poslovimo se z nasmehi, s pričakovanji, željami in obljubami. Pozitivno in zadovoljno. Bi rekla, da prav vsi. Videli, doživeli in vsrkali smo čarobnost jeseni. Tiste, ki nam včasih na najlepši možen način pokaže, da je tudi slovo/odpuščanje lahko lepo. In je!
Do naslednjič, draga družba.
Comments