Lani se nama še sanjalo ni, da bova v letošnji sezoni v program naštelali treking ob romantičnem, malem jezercu, ki so ga poimenovali Iseo. Ne, da nisva vedeli, da jezero obstaja, le to, da je tam tako zelo lepo, nama je bila neznanka. Pa se mi je pripeljala ena čudovita fotka s poti, imenovane Valeriana. In sem šla prebirati, brskati in raziskovati.
Saj sem že povedala, da to delam zelo rada? No, pot Valeriana, stara, stara pot, vodi tudi nad tem jezerom. Spogleduje se s starodavnimi, ribiškimi vasicami, oljčnimi nasadi in otočkom, ki so ga poimenovali Monte Isola. V bistvu na jezeru ležijo trije otoki. Monte Isola je največji jezerski otok, dva, ki mu delata družbo pa sta tako micena, da so gor komaj postavili graščine premožnih, ki si ju lastijo.
Ko Gerečnca vse skup naštudira, sledi ogledna tura. Ne vem kdaj sva se peljali tja (za datume je zadolžena Jelena), vem pa, da sem imela tiki – taki postavljen treking. Obiščeva še Eleno in si pogledava hotelček, lokalne restavracije za kulinariko in….preden se pripeljeva domov je program že na spletu. Štirje dnevi med krompirjevimi počitnicami so namenjeni najinemu najlažjemu trekingu.
Polnil se je hitro, kajti vsaka novost je interesantna bolj kot tisto, kar je v programu od prej. Res smo hecni. Iščemo novo, pa še starega nismo spoznali, kar pomeni, da nam je tudi staro v bistvu novo. Ampak, kdor razume ljudi, njih reakcije, želje in nagnjenja, je…. No, ni 😊 ker tak človek pač ne obstaja. To je nekako tako, kot razumeti žensko. Misija nemogoče. Še same sebe ne štekamo. K že mislm, da vem kaj čem, ugotovim, da zdej pa glih tega ne bi.
In kdo hodi z nama? Ženske 😊
In tegale (treking) so napolnile same ženske. Gremo? Pejmo že. »Spet nakladaš, Gerečnca.«
Odhodi kot običajno, najprej Kranj, nato Ljubljana in v Vrtojbi zadnji sedež v kombiju. Z nama potujejo: Marija, Zdenka, Miriam, Maja, Urška, Nataša, Irma, Magda, Ana Marija, Bernarda, Alenka, Štefka, Gabi, Barbara, Jožica in Breda. Nekaj starih, večina novih.
Pot poteka gladko, sproščeno. Pavza za kavo in lulanje, mencanje zaspanih očk in prvo, malo bolj konkretno spoznavanje. Prva vprašanja in prvi odgovori. Zanimivi smo in vsak po svoje fajni. Parkirava na izhodišču za najlepši del Val Valeriane.
Sonce sije, dan bo lep. Preden se odpravimo, seveda klasičen »nagovor«. Še kavo spijemo, nekaj babnc pa že degustira prvi limoncelo. Bi rekla, da za pogum 😊 Po vseh raznoraznih uvodih se končno odpravimo novim dogodivščinam naproti.
Pot je prijazna in izjemno slikovita. Stare, kamnite vasice, tlakovana pot, lesene ograjce, oljčniki in razgledi na jezero Iseo. Nenaporna hoja daje priložnost za sproščene pogovore.
Po nekaj urah se spustimo čisto do obale, na soncu spijemo pijačko in se spet zapodimo v breg.
Pod nami jezero, okrog oljke, pred nami pa čudovit pogled na vasico, nad njo pa griček s slikovito cerkvijo.
Nepopisno lepo. Sestopimo do železniške postaje in se z vlakom vrnemo na izhodišče.
Še v trgovino in v hotel, kjer dobimo dišeče postelje, topel tuš in prijazen sprejem lastnice Elene. Malo pred sedmo uro zvečer se ponovno snidemo. Čaka nas večerja. Zapeljemo se v Cucino, ki od zunaj deluje kot grad. Kamnito, mistično osvetljeno, čudovito. Posedemo se za pripravljeno mizo in začne se gostija. Iščeva lokalce, iščeva tipično hrano, iščeva nadstandard. Primo piati, secondo piati, contorno, insalata in dolce. Lokalno, sveže pripravljeno, obilno in noro dobro. Zmaženo vse, kar nam pripravijo. Pa ne, ker bi bilo malo. Zgolj zato, ker je hrana fenomenalna.
S polnimi vampeki se komaj skobacamo v kombija in odpeljem v miževo deželo.
Po zajtrku, drugega dne, se odpravimo na ladjico.
Prepelje nas na Monte Isolo, ki nas potem gosti skoraj ves dan. Obhodimo ga vsevprek. Gor in dol pa levo in desno. Če na začetku trekinga malo rosi, nas proti koncu razvaja toplo sonce.
Dopoldansko rosenje pa pričara tiste nore meglice, ki jemljejo dih. Koliko fotografij je nastalo!
Na vrhu otoka je postavljena cerkev. Čudoviti razgledi segajo na vse strani neba. Vzamemo si čas za kavo in razkuževanje 😊
Sestopimo po neke vrste kalvariji, ki to ni.
Na drugo stran otoka. Velik je, čeprav tako majhen, da ga lahko v nekaj urah prehodimo po dolgem in počez. Na drugi strani so vasice še bolj slikovite in pogledi še bolj očarljivi.
Nazaj do mesteca ob obali. zadnji del poti nam sapo vzamejo čudovite močvirske ciprese, ki smo jih vsi videli prvič. Klik, klik, klik.
Še urco za ogled vasice, kak grižljaj tipičnih jedi, degustacijo limoncela in KUFE.
Na ladjico in nazaj na celino. V hotelu tuširanje in priprava na drug kulinarični vrhunec. Tokrat izbereva agroturismo. Česa vse nam niso pripravili. Godemo in predemo. Mlaskamo in obiramo. Režemo in mažemo. Matr je blo dobr! Tolk se nafutramo, da kombija komaj privlečeta vso to težo nazaj v hotel. Vožnja nazaj pa man pričara še romantičen, nočni pogled na osvetljene vasice nad jezero. Res, res lepo.
Kako smo tako nažrti spali, ne vem. Ampak smo.
Zajtrk in pred nami je (po napovedi) deževen dan. Mar jesen ni ravno to? Barve, sonce, megle in dežne kaplje. Ponuja nam torej vse, kar ima. Z Jeleno imava več opcij in pogumno izbereva najbolj optimistično. Sreča spremlja hrabre, se je že mnogokrat izkazalo. Parkirava in deklice – sopotnice seznaniva, da sva jim pripravili presenečenje, bonus, po katerem sva med stalnimi potnicami že poznani. Krožna tura s pogledom na fascinantne zemeljske piramide, ki…. (morš mislt) poteka v soncu. No, kle v Italiji pa tud dež ni kar naj bi bil!
Navdušene, navdušene.
V kombija in popoldanski del, za katerega pa je večini vseeno, če ga opravimo z dežniki.
Ogled Pisogna, kavica in nato ogled najlepšega mesteca v Lombardiji, Lovere. Pisane barve dežnikov in pelerin, pridušen zvok okolice, ki ga naredijo dežne kaplje, žareče barve dreves in fasad hišk, ki se tiščijo ena k drugi, kot bi jih zeblo.
Ob obali jezera, ki je navdušilo mnoge, tudi slavne. Nato zavijemo v star del mesteca in nazadnje še v kavarno. A nam ni dobr?
Do hotela peljeva po JamesBondovsko. Vratolomna vožnja skozi skalnate tunele ob močnem dežju.
Vriskamo od lepega, malo pa tudi zaradi adrenalina, ki žene kri po žilah in energijo po telesu. Malo pred mrakom smo v hotelu, na večerjo pa drage sopotnice tokrat povabiva v picerijo. Napolitanske pice, ki na portalih žanjejo najvišje ocene. Kok je blo spet dobr!
Še enkrat gremo spat, babe drage. Jutr pa s kufri, naute pozable! Jutro nas pričaka z močnim dežjem. Slišim ideje o tem, da gremo kar domov, a jih preslišim. Vem, da ne bo dolgo tako. Ravno, ko parkirava na izhodišču, nas obsijejo sončni žarki, ki nas potem grejejo do poznega popoldneva. Cilj je ogromna klopca, postavljena na zelo razgledno mesto nad jezerom.
Do tja je seveda klanc, kaj pa naj bi blo?
Zavijem na pot in po nekaj korakih nas pričaka vodnata »ovira«. Nočno deževje je povzročilo, da je, običajno suha struga, precej vodnata. Hahaha, uni vaši frisi, k dam roke v žep in zakoračim v vodo. Se jih še spomnite? Sopotnice se vdajo v usodo in mi sledijo.
Vse sorte je bilo slišati za hrbtom, malo lepega (haha). Naprej lepa, tlakovana, strma pot, k kmalu pripelje do razglednejšega področja.
Očarljiva vasica s cerkvico, trgom in malo trgovinico, ki ima vse.
Gospa nam skuha kavo, mi pa pokupimo vse lokalne proizvode in ji narišemo nasmeh na obraz. Nadaljujemo in razgledi so z vsakim korakom bolj osupljivi.
Spodaj Iseo, zadaj pa se zasvetijo frišno – bele gore skupine Adamelo (Dolomiti).
Do klopce, kjer si privoščimo pravi foto šov. Res je fotogenična in zanimiva.
Sestopimo krožno in jutranja vodnata ovira ob povratku postane vir otroškega veselja. Ja, vedno znova, ko se spravimo s cone udobja, ugotovimo, da nas tile majhni strahovi v glavi zgolj ovirajo, nikakor pa ne ubijejo.
In, da je včasih slaba volja predvsem odraz lastne odločitve, ne pa okolice. Odvriskamo čez vodnati del, počofotamo, se preobujemo in odpeljemo v tretje, malo mestece, Sarnico. Še nekaj vam imava pokazati, še!
Čudovit, na novo postavljen park ob in na vodi. Pot, ki vodi med žarečimi drevesi. Noro lepo in najlepši možen zaključek trekinga.
Sledi prosti čas za sprehod, kufetkanje in južno, nato pa se polne novih vtisov odpravimo domov.
Jesen od jezeru Iseo je čudovita. Ponudi vse, kar jesen ima. Tako narava, kot vino, olje in hrana je bilo pristno, domače, lokalno. Najboljše, kar sva lahko našli in najlepše, kar lahko je. Tako treking kot izbrana družba sta naredili te štiri dneve blizu popolnosti. Skupaj smo spoznali, da je potrebno vzeti in občudovati naravo točno takšno, kakršna je. In, da je potrebno tudi ljudi vzeti takšne, kakršni smo. Vsak po svoje najboljši.
Comments