…in ob tem odkrili še vse kaj drugega.
V četrtek zvečer ponovno šibava po kombi, kajti v petek zjutraj nameravava vanj zložiti nahrbtnike, kovčke in nasmejane obraze prijetne družbe.
Ne, ni vsaka družba prijetna, preverjeno. Najina je VEDNO. Preverjeno 😊
Kombi se začne polniti v Kranju. Najprej naša Rajka, ki jo pobereva kar pred blokom, nato še po 3 deklice, ki nestrpno in s pričakovanjem v očeh čakajo na večjem parkirišču. Zvezdana, ki ji je odločitev tik pred zdajci polepšala podaljšan vikend (sem prepričana 😉), pa Simona in Marinka – prijateljici, ki skupaj hodita v gore in od tega vikenda naprej tudi na trekinge (sem prepričana 😉 ).
V Ljubljano po Andrejo, s katero že imamo skupno doživetje, Karmen, ki naju je našla par dni prej in Uroša, našega fanta, ki je pušeljcu babnc dodal moško noto.
Naj se doživetje začne!
Čez Korensko sedlo do Miljskega jezera in prva ovinkasta vožnja do izhodišča za prvi cvetoči, razgledni treking. Jezički se v tem času že dodobra ogrejejo, spoznavanje je za nami in sproščeno vzdušje daje vedeti, da se bomo odlično ujeli. In smo se!
Obujemo čeveljce in se poženemo v hrib. Prvih nekaj minut je namenjenih temu, da se poganjamo z vso silo, ker si neizmerno želimo vse videti kar takoj 😊
Sapa nam prepreči nekajurno napredovanje v tem stilu. Takrat nas rešujejo kupi rododendronov, jezerca, macesni, kravce in še kaj.
»Škljoc, škljoc – gleeeeeej to, gleeeej tja, to ste videliiiii, ooooooh kako je lepoooooooo. Ne, ne bom več fotkala 😊 Ja, tole pa še bom!«
Takole nekako je bil videti in slišati naš vzpon na Stana Mandl in naprej na Granattor.
Spodaj Miljsko jezero, tu zgoraj pa vse, kar smo iskali. Opran zrak odpira razglede do naših Alp, Visokih Tur,…
Krožno se spustimo do planine, kavica, smeh, pričakovanje.
Kam nas še peljeta?
Še imava nekaj na zalogi, brez skrbi. Do nedelje vam ne dava miru, brez skrbi. Vsega ne bomo izdali, kajne družba?
Trgovina, hotel, večerja, spanje, zajtrk in nova ovinkasta cesta do izhodišča za novo doživetje. Lahko bi mu rekli tudi kraljevsko. Sedem dvatisočakov na en mah, z najvišjim Kraljevim stolom. Za krožno turo si vzamemo cel dan. Nič se nam ne mudi. Vreme je idealno, razgledi so odlični.
Počasi osvajamo enega za drugim, ponekod malo posedimo, seveda se vmes tudi nahranimo. Zelena travca, potočki in jezera, rododendron in kopica drugih rožic, kravce in konjički. Romantična kombinacija, ki iz vseh spet izvablja vzdihe in nasmehe. Zadovoljne nasmehe. Nagrada!
Kavica in osvežilna pijača v koči prija kot že dolgo ne. Noge so že malo težke, v glavi pa se počasi zlagajo vtisi. Pogled nazaj gor iz nas izvabi znameniti: »Ž' b'li!«. In kar naenkrat si v smehu rečemo – »žeblji«. No, bomo pa žeblji. Tisti ta močni, ki marsikaj držijo skupaj. Tako spontano so nastajale domislice in smeha res ni manjkalo. Zavedamo se, da je potrebno poskrbeti za vse mišične skupine, tudi za trebušne. S krohotanjem se tudi da 😊
Pred nami je še en dan, ki bo tudi poln. Vedno naju vodi želja, da pokaževa in ponudiva čim več. Z majhno skupino in kratkimi trekingi je to povsem izvedljivo. Predvsem pa pristno, povezano. Majhna skupina daje več.
Gremo na Malto? Levo, desno, levo, desno, tunel, klanec, levo, desno,… Tako nekako se lahko opiše vožnja po dolini Malte, kjer si privoščimo še zadnji paket lepega. Do koče v zatrepu doline in nazaj. Pot, obkrožena z belimi tritisočaki Visokih Tur, ob jezu z vodo turkizne barve, slapiči in družbo rumenih majic 😊
V koči kava, nekaj sladkega ali slanega – ponudba je velika. Zgodaj popoldan z malce utrujenimi nogami in iskricami v očeh sedemo v kombi.
Ne, ne dava vam še miru. Sledi nagrada. Popeljali se bomo po panoramski Nockalmstrasse, si na njeni najvišji točki privoščili kavico in s pogledi ujeli mehkobo Nockbergov, ki so nam tri dni razkazovali svoje lepote. Razgleden spust po ovinkasti cesti, malica na klopcah v osrčju gora.
Dan se preveša v večer. Zdaj pa domov.
Ravno mrači se, ko iz kombija izstopi zadnji nasmejan obraz. Iskreni so ti nasmehi, vem. Vsi smo doživeli veliko lepega. Vsak zase in vsi skupaj. Nekaj so nam dale gore, nekaj rože in živali, nekaj je dodala naša domišljija in pozitivna naravnanost, piko na i pa vedno doda družba. In tokrat ni bila samo pika na i, temveč češnja na torti.
Družba – verjamem, da se še srečamo. Kjerkoli že 😊
Comments