Ko se vse poklopi

Verjamem, da smo ljudje energijska bitja in ne verjamem v naključja. Verjamem, da energije, ki jih oddajamo, vplivajo na dogajanja okrog nas. Če ne na dogajanja, pa zagotovo na dojemanja. So ljudje, s katerimi se ujameš takoj. Začutiš enako energijo, se sprostiš in se ti zdi, da se poznata že od nekdaj. So pa ljudje, katerih energija ni tvoja. Takšni navadno pikajo, bodejo, izčrpavajo in enostavno ne spadajo v tvoje življenje. Verjamem tudi, da večina ljudi s sabo prinese dobro energijo, nekateri (ti so v manjšini) pa slabo.

O svoji intuiciji sem že pisala, kajne? Preden se odpravimo na treking čutim, kako se bo odvijalo. Celo več. Skoraj vedno natančno uganem, če je med nami duša, ki bo priklicala slabo vreme. Majke mi, da sm coprnca! Pa prašte kirga čte!

Pred odhodom v Švico sem čutila, da se bo vse poklopilo, čeprav nisem poznala vseh, ki so se nama pridružili. In se je! Vse je bilo točno tako, kot bi vedno moralo biti. Pa včasih pač ni 😊

Švica je daleč, a treking je tako lep, da se tja ni problem peljati, čeprav se vozimo celih 8 ur. Spet zelo zgodaj zjutraj kurblava vsaka svojga. Pa ne uno napravco na baterije, KOMBIJA! Najprej v Kranj (itak, k sva pa od kle). Kdo čaka? Sami poznani 😊 Andreja in Lojze pa Sanja in Tadej. Do Ljubljane, kjer napokava ostale znano, neznane friske: Aleksandro, Majo, Natašo in njenega Aljošo, Katjo, Lidijo, Davida, Suzi, Gabi, Lizo in Grozdano. Šopek pozitivne energije takoj napolni kombija in vem, da nam bo noro fajn.

Proti Milanu po avtocesti, ki ponuja udobno vožnjo. Kufe (itak), mau pomalčvat in spet naprej. Mimo jezera Magiore, čez Samplon do Rande. Dobri 700 km prevozimo kot za šalo. Evo – en šiht je za nama. Ampak, k sreči, nama to ni delo, temveč užitek. In ne trpiva preveč, če po 8 urah vožnje še 4 dni vodiva, nato pa še 8 ur peljeva nazaj. Ne, res nama to ni težko in uživava v vsaki minuti z vami.

Kwa zdej ne verjamete??? Včas potečnarm, ja. Pa rečte, če ni upravičeno 😉

Torej smo okrog pol enih v Randi. Še malo malice, čevlje gor, palice v roke, težke ruzake na še spočite hrbte in zagrizemo.

Pod Matterhorn je treking, kjer 4 dni hodimo od koče do koče in zahteva precej visoko kondicijsko pripravljenost. Za modrece s kavča se po moje konča pri dooolgem visečem mostu, ki je oddaljen 2 uri vzpona z Rande. Toplo je, a želeli smo si sonca, kajne družba? In smo ga dobili. Pri mostu pavza in odguncamo se čez.

Celih 10 minut traja prečenje, o razgledih pa sploh ne bom zgubljala besed, ker so čist nori. Une bele gore, k majo skos sneg, aveš? Une so zad 😊 mi pa bingljamo kle spred.

Do prvega prenočišča je potrebno prehoditi skoraj 1300 višinskih metrov in zadnji del vzpona je najbolj strm.

Vzpon vzamemo po pameti in se korak za korakom bližamo koči, ki stoji na skali, pod skalo in ima fantastičen razgled na Matterhorn.

Pa nima samo tega. Ima najbolj veselega, prijaznega, odštekanga, prtegnjega,… oskrbnika, kar jih poznam. Andreas. To j tip, k men sede. Pa me ne mara. In zato m je še bolš! K mi da mir 😊 Prpihamo torej do Andreasa lačni, žejni in prašni, kot bi diamante po poti iskali.

Po večerji se hitro potopimo vsak v svoje sanje, čeprav nam pogled na obarvan Matterhorn ne da miru. Koliko fotk je nastalo že prvi dan? Lahko ugibam? Ne bom.

Zajtrk ob pol sedmih, odhod ob pol osmih.

Čaka nas najdaljša etapa. Spust, prečenje, spust, prečenje, vzpon,…tako nekako poteka pot.

Bližamo se mu z vsakim korakom. Najprej se kaže sramežljivo, nato pa zasije v vsej svoji glomazni lepoti. Spodaj Zermatt, zgoraj on, tukaj mi.

Popolna kombinacija. Do Taschalma, kjer si privoščimo KUFE, dotočimo vodo, nato pa v ledeniško dolino, kjer opazujemo gamse in svizce.

Pa seveda spet tiste bele vrhove, ki niso dosegljivi čisto vsem.

Vzpenjamo se proti sedlu Pfulve, ki ima višino 3100 metrov.

Tam pa!!!bum! kot bi nas belina vrhov, ki se pokažejo udarila v zobe. Monte Rosa, Castor, Polux, Lyskam, Breithorn in ON – Matterhorn.

Spodaj ledeniška jezera, morene, zadaj dolina, ki smo jo prehodili, na sedlu pa družba, ki ji ni para. Ooooooo, ooooooo. Vzdihi, nasmehi, čestitke, fotke, vzkliki,… Znam opisat? Ne znam. Pojma nimam. Ne najdem besed, prsežem.

Spet malo posedimo, čaka nas še spust do koče, kje spimo drug večer. Prej si privoščimo namakanje razgretih nožic v jezeru s pogledom na Matterhorn. Odsevi so fantastični, okolica je osupljiva.

Okrog pol šestih smo pred bajto z zasluženim pivom v roki. No, tud KUFE paše.

Do večerje je ravno toliko časa, da se v miru opedenamo, posprejamo, umijemo, oblečemo frišne gatke pa tak… Kje je on? Tam, skoraj na dosegu roke.

Spet zaspimo s pogledom nanj in se tako tudi zbudimo. Razkošen zajtrk, ruzake na hrbte in gasa. Neee, ne hitimo. Na najinih trekingih se ne hiti. Čas imamo za razglede, pogovore, fotografiranje, lovljenje sape, hranjenje, prcanje, osvajanje, nagajanje, kravžljanje živčkov, razkladanje,… ja, za vse to je čas.

Torej – spuščamo se proti zvezdi poti, čeprav je celotna pot galaksija. Stelisee in odsevi. Znam opisat? Mah kaj? Spet ne znam. Itak bom zato kr fotko prpopala, da bote vidl. Ne, ni fotomontaža in noben ni barve šponal pa tistga kamna not metal pa tko 😊 Tko je! Prsežem. Pejte gledat, če čte.

100 fotk in premaknemo se naprej. Načrtov imamo za cel dan in stoje jih ne bomo dosegli. Do naslednje bajte, kjer odložimo nekaj robe, spijemo KUFE pa se spet poženemo v breg.

Gremo skoraj čisto zraven. Ja nooo, sej vem, da skoraj še ni zajca ujel. Tud mi ga nismo. Lahko bi pa svizca 😊

Cilj je sicer turistični Gornergrat, kamor se večina petičnih turistov pripelje z zobato železnico. Mi pa – PEŠ! Smo gurenci al nismo? Smo sluvenci al nismo?

Dobri dve urci pa smo gor. Kot bi mignil (skor). Uro pavze za vzdihovanje, fotkanje, občudovanje, hranjenje. Vračamo se krožno, ko se zgodi….. Še zdaj imam kurjo polt, ko se spomnim, kako smo v trenutku vsi utihnili, odprli usta in pozabili dihati. Nekdo stoji na robu, za njim Matterhorn in igra Odo radosti. Na rog! Lohk eno knapusko zdej rečem? Matkurba j blo dobr!!!

Do novega jezera, kjer je odsev Matterhorna najlepši, nato pa iščemo ovčke.

Une, Backe Jone, k jih imajo sam tam pa se jih pri nas ne da videti. Matejaaaaa, kdaj bojo pa ovčke???? Ja, ovčke moje, bodo, bodo. Potrpljenje je božja mast in zdi se mi, da je masti zmanjkalo.

Pa so ble. Tud ovčke so ble. Vse je blo! Kaj? Ma spet mormo tooook fotkat pa se smejat pa tko. Dej no. To ni fer. Tega je čist preveč.

Pejmo zdej do bajte, kjer nas čaka večerja da te kap. Enmau se najemo (bolj nažremo), zlezemo vsak pod svojo odejo in odsanjamo novemu jutru nasproti. Zadnje je. Še vedno obsijano s soncem, še vedno s pogledom na Matterhorn in še vedno z odličnim razpoloženjem.

Mimo še enega jezera, čez tipično gorsko vasico, med svizci in rožami, sestopimo v Zermatt.

Dve uri za šoping in feeding, na vlak in v Rando. Pa dobrih 700 km nazaj domov.

Štirje dnevi, ko se vse poklopi, ko se energije ujamejo, ko nasmehi ne usahnejo, ko je spet vse tako, kot mora bit. Vedno je, samo včasih tega nočemo sprejeti. Daš kar daš, dobiš kar dobiš. Še vedno pa je lepše dajati, kot jemati. Preverjeno!

Sopotniki in prijatelji, naj traja, naj odmeva, naj ostane v spominu za vedno. Bo, kajne?