V lanskem letu sem zbrala pogum in se prijavila na tečaj za vodnico. Kljub temu, da sem v vseh teh letih, odkar hodim po hribih, kdaj koga kam peljala, se mi je vedno zdelo, da to ni zame, da nisem karakter za vodnika. Splet okoliščin je potrdil, da zmorem. Da znam. Te možnosti ne bi imela, če ne bi poznala Mateje, za kar sem ji iskreno hvaležna. Če so izpod mojega peresa prišli številni opisi poti, ki so objavljeni in izdani, je nekaj povsem drugega, če nekoga nekam pelješ.
Idej, kam bi šli, imava zvrhan kup. In namesto, da bi se kup manjšal, raste. Vsakič je višji. Saj veš, ko sediš na vrhu neke gore in vidiš pred seboj obzorje, ki valovi, ki se poganja proti nebu, se rodi kopica novih idej.
Že dlje časa sva govorili, da bova obiskali Bavarske Alpe. Obisk Watzmanna. Razgrnjen zemljevid, študiranje 3 dnevne poti, preračunavanje dolžine itd….vse je bilo že narejeno, le čakalo je primeren trenutek. Klic pravzaprav. Klic gore!
Ko se v nedeljo zvečer vrnem domov s tečaja za vodnico, Mateja predlaga, da bi si vzeli podaljšan vikend in šli na Watzmann. Seveda! Takoj sem bila za. Še malce sva usklajevali traso, potem je bilo pa potrebno rezervirati prenočišče. »Lej, če bova dobili prenočišče, pomeni, da je čas pravi.« Ena koča, druga koča. V obeh nama potrdijo rezervacijo, praktično z danes na jutri.
Watzmann sem imela leta dolgo na svoji »to go« listi, a nikoli ni prišel na vrsto. Vedno se mi je zdelo, da moram obiskati goro, kjer je bil prvopristopnik Slovenec, Valentin Stanič. Joj, moja malha podatkov s področja zgodovine, je včasih prav naporna. Če se po službeni plati občasno ukvarjaš tudi z zgodovino planinstva in alpinizma, je to lahko le privilegij.
Že pri planiranju ture sva imeli v mislih dejstvo, da bi v Bavarske Alpe nekega dne peljali tudi skupino. Greva na ogled! Da vidiva, čutiva, doživiva neznane kraje. Odločili sva se, da se na pot podava v petek pozno dopoldan in se zapeljeva v bližino meje med Avstrijo in Nemčijo. Ker je bil dan dolg, sva skočili še na Gerzkopf. Bilo je ravno po močnem deževju, a ta vzpon je prav pasal. Meglice so odkrivale pogorje Dachsteina, pogorje Hochkoniga, v naju pa je vrelo vznemirjenje prihajajočih dni. Le kakšen je greben Watzmanna?
Zgodaj zjutraj sva se zapeljali čez mejo v Nemčijo do Kraljevega jezera. Hja, v letu 2020 se je močno poznalo, da svet kroji covid-19. Mestece, kjer bi se morale treti trume turistov, je bilo skoraj prazno. Sprehodiva se mimo številnih hišic s spominki in lokalnimi dobrotami, ter kupiva karto za ladjico. Na ladjici je bila nujna uporaba maske. Usedeva se poleg nemških turistov. Mislim, da sva bili edini tujki, vsaj glede slišanih nemških narečij, pri katerih nekoga, mene, recimo, ki se je učil hoch deutsch, kar ušesa zabolijo. Se mi niti poslušati ne da, kaj šele, da bi kaj razumela.
Ladjica zakurbla. Pogled na jezero je bil mističen. Jutranje meglice so se dvigovale, zgoraj je bilo videti modro nebo. Kot bi se dotaknil nekakšnega raja. Vodnik na ladjici razlaga o Watzmannu, o njegovi ženi otrocih itd., ko se kar naenkrat ustavimo. »Lej, k ima v rokah trobento,« mi pravi Mateja. »Še dobro, da ne harmonike,« rečem in se režim. V tistem trenutku zadoni trobenta. Spogledali sva se, šundr na ladjici je obmolknil. Bili smo tiho, kot miške smo sedeli in se čudili zvoku odmeva, ki nas je z zamikom dosegel. Še danes mi gredo kocine pokonci, ko samo pomislim.
Pri cerkvici sv. Bartolomeja sva si oprtali težke ruzake, z robo za tri dni (vključno s spalko), poleg pa seveda vsa oprema – beri čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet. Ja, greben Watzmanna zahteva vse. Zložna pot naju je pripeljala do skalne pregrade, preko katere je pretkano izpeljana pot v okljukih. Hitro se dvigaš, pa komaj veš, da se. Zelena okolica, ogromna drevesa in voda. Ljudi skoraj nič.
Od daleč vidiva kočo, kjer planirava postanek. »Kufe!« pravi Mateja. »Grem iskat,« rečem. In na pragu koče me ustavi napis, da se je potrebno sezuti, da je uporaba maske obvezna. Sezujem gojzarje, nataknem masko in vstopim. Korona realnost. Prijazno mi postrežejo. Kolk je bla dobra tale kava!
Mimo jezera pot nadaljujeva naprej in ker nama je res dobro šlo, narediva ovinek do koče, ki teritorialno leži v Avstriji. Mene matra žeja, zalušta se mi coca-cole. Spet natvezim masko na obraz in vstopim v kočo, ko mi oskrbnica pove, da maske pri njih niso potrebne. Da oni so v Avstriji, ne v Nemčiji. In se neumno zasmeji. Ja, ok, razumem, a zračne linije med kočami je….eh…čudni časi so. Še vedno!
Čez t.i. Kamnito morje prispeva do najine koče, najinega prenočišča. Tam nekje na sredi se nama je pokazal Watzmann. »Hm, veličasten je. Boh ve, kje gre pot,« rečem in si mislim, da bova že jutri videli. Odlično urejena in lično opremljena koča naju gostoljubno sprejme. Večerja je na nivoju, ki ga v naših kočah nismo navajeni.
V zgodnjem jutru spijeva kavo in brez obiranja greva, saj sva vedeli, kaj naju čaka. Pot, z norimi razgledi na Watzmann, je vijugala, se vzpenjala in spuščala. Gori sva bili vse bližje. Ko se je pred nama odprla dolina Wimbach, sva se obe spraševali, le kje zavije pot.
Ko od daleč Mateja zagleda rumene smerokaze, pravi: »Ti, zdaj bo pa na njih pisalo, da je do najine naslednje koče 9 ur!« »Ne seri,« ji rečem, ko se obe zazreva v smerokaz. Pogoltneva slino. Se spogledava. Pogledava uro. Še enkrat smerokaz, ko sem rekla: »Ja nič, pejva.« »Si zihr?« me vpraša. »Ja, itak nama drugega ne preostane.«
Na tablici je pisalo 10 ur. Do sem sva rabili že tri ure. Saj ne vem, a sva prebledeli, ali sva zardeli, vem le, da nama je srce poskočilo. »Bova videli na prvem vrhu, kako nama gre!«
V spodnjem delu, preko zlizanih skalnih skokov, je nameščena veriga, za lažje premagovanje. Sopihava v hrib, ko nama naproti priteče nekaj mladeničev, v kratkih hlačah, tekaških copatkih, s tekaškim nahrbtnikom. Prav nič naju niso potolažili, da bova za greben res rabili 10 ur. Mladci! Spogledali sva se in nadaljevali, vsaka s svojimi mislimi, občutki in spoštovanjem do gore.
Pred menoj je bil greben, ki sem si ga želela prehoditi že leta dolgo. Končno je napočil ta trenutek. Opremiva se z vso potrebno opremo in začneva poplezavanje. Vzpon na južno špico je bil skoraj nezavarovan. Ena taka tipično šodrovska pot, ko se občasno primeš za skalo.
Doseževa vrh in vidiva, da nama gre dobro. »Ej, eno ploščico bom,« rečem, pa še en Red bull sem spila. Ja, gift, ki ga običajno nesem s seboj. Pa ne vem, a ga res rabim, ali je to zgolj razvada.
Sledil je tehnično najzahtevnejši del poti, ki pa je odlično zavarovan. Malce na desni, malce na levi strani grebena. Izpostavljeno, luftig. Ja, ni za vsakogar. Daleč od tega. Greben Watzmanna se je pred nama pokazal kot žaga. In pot gre skoraj po grebenu. Hitri sva bili. Uživali 100 na uro. In ja, samovarovalni komplet je več kot potrebna oprema. Se ni za hecat. Prav poseben je bil občutek, ko sva stali na Srednji špici, na najvišjem vrhu grebena, na vrhu, kjer je prvi stal Valentin Stanič. Občutek ponosa, veselja in radosti. In če vrh dosežeš z najboljšo družbo, je občutek le še toliko lepši in intenzivnejši. Kapo dol prvopristopniku. Res!
Tretji vrh v grebenu, Visoki kot, tisti običajni vrh, kamor se gre, ko se gre na Watzmann, je bil še pred nama. Še zaključni del poplezavanja in uživanja. V želodec spraviva še po eno ploščico. Požrešni babnici. A vreča, prazna, žal ne stoji pokonci.
Od smerokazov do koče Watzmann sva prišli v 7 urah. Bravo midve! In končno je bilo fajn pojesti nekaj toplega. Staničev lonec je neke vrste enolončnica, ki je padla na plodna tla.
Zadnji dan najine avanture sva pokukali še proti soteski. Ja, tisti soteski, ki jo bomo obiskali skupaj.
Na poti domov sem tuhtala, da je bilo tole najino prečenje Watzmanna, veličastno dejanje. Tura, ki je pustila ogromno in je ogromno tudi dala. Še večjo povezanost, še več idej, veliko spominov. In želja, da ta lepi alpski svet pokaževa še komu.
Ne, prečenje Watzmanna je za treking skupino prezahtevno dejanje, a potepanje okoli gore je odlično za spoznavanje Bavarskih Alp. Vzpon na Visoki kot je za treking skupino vrhunec avanture.
Se že zdaj veselim.
Bomo imeli kaj videti!
Comments