Začetek decembra se začne najina zimska sezona, ki se počasi in zanesljivo prijema. Vem, da je bilo krpljanje še nedolgo nazaj večini nepoznano, še manj pa je bilo na trgu ponudbe za vodenje krpljarskih tur. Zadnja leta (mogoče malo tudi zaradi naju), krpljanje postaja priljubljen in razširjen šport.
Pisala sem že o tem, da je krpljanje v samem bistvu precej preprosto in (vztrajam) kdor zna hoditi, zna tudi krpljati. Je pa res, da kakor imamo različen slog hoje, imamo lahko tudi različne načine premikanja s krpljami. Do danes sva uspešno (in z nasmehi) odvodili že kar nekaj takšnih tur in na večini so bili z nama popolni začetniki. Nekateri kot bi se rodili s krpljami na nogah, drugi pa so po treh dneh začutili katero od pozabljenih, nerazgibanih mišic v predelu pasu ali malo nižje. Hvala bogu je večina žensk, ki pa smo tako ali drugače navajene noge držati malo bolj narazen. Tiste, ki jih premalo, znajo imeti pri uvajanju nekaj težav 😊
Torej, gremo krpljat v snežne, sončne, prelestne Krške Alpe, ki navdušijo. Res navdušijo.
Obetalo se je tri dni sončnega vremena, snega pa je bilo, po napovedih, več kot dovolj. Z Jeleno dobro poznava pobočja in področja, kamor peljeva najine sopotnike, zato se vsakič podamo malo drugače in malce drugam. Jp, z nama ni nikoli enako, četudi se zdi, da mogoče je.
Za prvi dan izbereva vzpon na skorajdvatisočaka, ki ima izjemen razgled na naše gore, dravsko dolino, Miljsko jezero in osrčje Krških Alp. Skupina je majhna, kar doda na pristnosti in hitrosti. Neeeee, ne šibamo, kje pa! Smo pa kljub vsemu takole, z enim kombijem, hitrejši.
Same babe so bile z nama, kwa čem, če me pa karma j**e. Z ali brez krpelj se z nama peljejo: Branka, Zdenka, Ingrid, Suzana, Tamara in Mojca. Spet mix starih in novih, izkušenih in tistih, ki jih bomo na nek način razdevičili. Ja, babe – kdaj ste kakšno stvar zadnjič naredile prvič?
Gremo torej do izhodišča, si nataknemo krplje, dobimo osnovne informacije in začnemo. Snega tukaj, vsaj v prvem delu poti, ni ravno veliko. Snežna odeja je z vsakim metrom višja in, ko pogledamo iz gozda in se približamo jezeru, enotno ugotovimo, da od tu naprej brez krpelj ne bi šlo.
No, bi – a da vidm tiste frise, k bi se nam do ja**c udiralo. Kolona je kratka in oziram se nazaj. Vedno, vedno spremljam izraze na obrazih mojih sopotnikov. Iz njih se razbere marsikaj, skoraj vse. Vidim, da je večina zadovoljnih, navdušenih, nasmejanih. Vidim tudi, da vsaj dve deklici nista čisto ok in si postavljata tisto klasično vprašanje: »Kwa je men tega treba?« ne rečeta nič, čeprav sta povedali vse 😊
Ustavimo se, fotkamo, razgledi so res božanski. Sledi prečenje po zasneženem pobočju, kjer skupinico vodim po zasneženih, nedotaknjenih terenih.
Malo pod vrhom, v zavetju košatih smrek, si vzamemo čas za malico. Drugje, na odprtih pobočjih, piha. Veter je stalni spremljevalec teh koncev. Potegnemo do vrha, pokaže se vse, kar si človek v gorah lahko želi. Bele gore, tisoče belih gora, Miljsko jezero, sonce in dobra (čeprav babja) družba.
Vračamo se po drugi špuri, do zaprte koče pa se spustimo po pršiču, ki (vajenega in sproščenega) več kot navduši.
Aaaaa, kot bi se spuščali po odličnem melišču, kajne? Pka, pka, pka – kok letiiiii. Pri koči taglavna malca, kak požirek za pogum in zdravje, nato pa setop do kombija. Dolgrede smo že stručkoti. Dobili smo grif in šibamo. Še transfer do hotelčka, zgodnja večerja in možnost savnanja za tiste, ki jim pregrevanje udov nekaj pomeni.
V soboto zjutraj se zapeljemo malo nad naš hotel, na izhodišče, ki ponuja mnogo opcij za vzpone. Izberem dvatisočaka, kamor poleti ne pelje markirana pot, pozimi pa je vzpon nanj čista uživancija. Gremo po špuri, ki jo je nekdo vlekel kar direkt. Nalašč se jo vsaj 10 minut držim 😊 (sm hudobna, sej vem).
Pogledujem nazaj in ugotovim, da sem zbrisala z obrazov vse nasmehe, ki so jih prej pričarali jutranji razgledi. Vklopim gumb za prijaznost 😊 Najprej povem, da vem, da je takole, na direkt precej naporno in da se mi zdi, da je prav, da začnemo uživati.
Globoko strinjanje podkrepijo globoki izdihi zadovoljstva. Jaaaa, itak, da bi se mele fajn. Pa Gerečnca vključ reduktor in 4x4 in zareže v celca. Špura postane prijazna, položnejša, vijugasta. Skupina oživi, Gerečnca pa vleče in nkakr ne crkne. Ja, ja, to je to! Smeh, smeh, sonce, navdušenje, razgledi, sneg, tišina, škrip, škrip,…
Ne, ne znam opisati energije, ki nastane, ko smo vsi ok. Se jo pa čuti, zagotovo. In ko smo vsi ok, sem jaz ekstra ok. Še tisti dve, ki sta si včeraj postavljali vprašanja o smislu in obstoju, sta danes zgovorni.
Nista več v krču, vriskata, uživata. Tako kot vse druge deklice. Ustavljamo se, fotkamo, iščemo tisto, kar se najde samo tukaj. Potegnem v desno, dan je prelep, da bi ga prekmalu zaključile. Vlečem, dokler je varno. Kratek sestop in spet vzpon.
Na vrh, ki je bil v planu in ki nas pričakuje z vsem lepim, kar ima. Nikjer nikogar, le gore, sneg razgledi in naša razigrana druščina.
Vzamemo si čas za fotkanje, in uživanje v razgledih.
Nato pa spet tisto, kar se imenuje češnja. Sestop po pršiču. Jeeeeeee, jeeeeeee.
Dol smo skor kuj, k pa tok leti. Ob kombiju se kobacamo s čevljev in ostalih plastičnih zadev ravno v času, ko sonce počasi tone za visoke vrhove. Spust do hotela, kjer nas Tina pričaka s toplim, opojnim napitkom.
A nam ni dobr? So rekle, da je pravljično. No, fantje, če tole berete in mogoče nimate ideje kako babi narisati nasmeh na obraz? Cel dan ni nbena jamrala, evo! Znam? Znam 😊
Spet večerja in spet savnanje. Pa nedeljsko jutro, ki je obetalo močan veter. Zato izberem cilj, ki je manj izpostavljen tisti pihajoči zadevi tm gor.
Kar od hotela, po Nockalmstrase in na primernem mestu v smeri Peitlernocka. Spodaj toplo, sončno in lepo.
Ko pridemo višje, na odprto, se zavemo, da je bila izbira ture edina prava. Veter se prebuja in na mestu, ki sem ga določila za cilj, nas že pošteno prestavlja. Če je spodaj pihljajo, na sredini pihalo, potem tukaj PIHA.
Zaploskam spremljevalkam, ki suvereno stopajo za mano in ne skrivajo, da jim je fajn.
Na hitro ena fotka in odvijem na drug konec, kjer nas čaka PRŠIČ. Hop, hop, hop.
Gremoooooooooooo
Dol smo kot bi mignil in pri kočici, na sončku si privoščimo martinčkanje na toplem soncu, malico in prvo deljenje vtisov zadnji treh dni.
Še slabo urco in vrnemo se v hotel. Vzamemo si čas za kavo in celo rajnglo kaiseršmorna.
Ma so ga babe zmlatle, k tavlke. Obljubiva še nekaj adventnega vzdušja. Ker so fajne, ker so vesele, ker so (mau nooo) najine. Zapeljeva do Miljskega jezera, kjer je v adventnem času posebej lepo. Ob ognju spijemo nekaj toplega, pogledamo lučke in ladjice z željami, ki jih tradicionalno spuščajo po jezeru.
Čisto za zaključek in ne za konec, naredimo eno lepo, skupinsko fotko, ki paše v ta čas.
Potihem si vsaka nekaj zaželi, vem. In vem, da so želje podobne. Da znamo, da zmoremo, da bi še in da bi čim večkrat. Skromne so in povsem uresničljive. Do trenutka, ko to postane samo še želja. Takrat pa bomo iz zbirke spominov hranili naše duše. In ponosna sem, da bo delček tega tudi naše skupno druženje v, od sonca bleščečih, zimskih Krških Alpah. Punce, srečno, veselo, razigrano, ljubljeno.
Enako želim vsem bralcem mojega bloga, vsem najinim spremljevalcem.
Kukr se že čudn sliš – RADA VS MAM!
Branka, naša pesnica in pisateljica, je svoje doživetje takole mojstrsko zapisala v en haibun:
Ko se bojiš, da boš zamudil in si pol ure prej na ciljnem mestu.
Veselo snidenje! Objemi znanih in spoznavanje novih sotrpinov.
Na drugem dogovorjenem mestu poberemo še ostale in beli kombi brni naprej proti Avstriji.
Tamara, Suzana, Ingrid, Zdenka, Mojca, Branka, Jelena in Šefica.
Nekatere so dedce pustile doma, ostale smo jih pa samo pustile.
No, pomembno je le to, da gremo na KRPLJANJE!
Že prvič, ko sem slišala to besedo me je spomnila na kripljanje. In nisem se zmotila.
Na cilju smo. Izstopimo in se začnemo pripravljati. Mateja razlaga kako se krplji uporabljajo: odpnejo se vezi, noga s čevljem se porine naprej, fiksiraš vezi, reguliramo dvig in spust pete, odvisno od naklona etc. Pridno poslušamo, jaz pa itak nič ne razumem, ker sem menda glupa, ampak trudim se.
Prisežem, če mi Jelena ne bi priskočila na pomoč bi projekt montiranja krpelj trajal do naslednjega dne.
Začnemo s hojo. Stare mačke hodijo z lahkoto, midve z Zdenko, ki se je tudi prvič srečala s krpljami, pa s težavami.
Na vprašanje: so kakšne posebnosti pri krpljanju, ki bi jih bilo pametno vedeti, mi Jelena nonšalantno odgovori: če znaš hoditi znaš tudi krpljati. Ajnfoh kot ričet, me prešine.
In gremo naprej. Oziroma one krpljajo jaz pa kripljam. Zelo hitro sem postala utrujena. Od nenehnega buljenja v čudo, ki so mi ga, prostovoljno in za denar, nataknili na noge, čutim bolečino v vratu. Vsake toliko ene dve sočni spregovorim s svojim angelom varuhom, da ne omenjam mantre tistega dne: kaj mi je pa tega treba!
Jelena ima kar nekaj dela z menoj in vsake toliko me prijazno opomni, da se izravnam. Mateja, ki ji je obzirnost nekako tuja in ima rada šuse, mi z vrha zavpije: kva je pi..a, taka si kot želva! Glave ti ne vidimo in za vratom imaš pol kile snega. Glej kakšna si, kod si pa ti hodila, pi.da!
No, mal me očistijo, popravijo mi oblačila in se počutim, kot da sem iz posebne šole Helene Puhar. Ampak, kripljam naprej. Lačna in žejna, mantram, se spotikam, lovim, padam, pobiram, ne vem a so pete gor a dol, ne vem...NIČ! Jelena se mi smili in imam slabo vest, da sem zadaj ostala.
Končno slišim Matejo, ki je oznanila kratek počitek. Vsa srečna snamem ruzak, nekako se dokopljem do termovke, polijem vroč čaj po rokavicah, opečem grlo, ne najdem malega prigrizka, škatla z sirom, kruhom, olivami je nekje na dnu ruzaka, požrla sem čas in se ponovno spomnila na šolo Helene Puhar.
Kripljam naprej. Lačna! Vsake toliko se ozrem proti Zdenki in čeprav mi je hudo, da je tudi ona padla, ne morem skriti dobrega občutka, da se ne valjam samo jaz. Tudi ona ni videti navdušena. Pa kdo hudiča bi bil!
Hodimo naprej v tišini in poglobljene v svoje misli, jaz pa v težave.
Končno pridemo na vrh. Ne morem verjeti! Mateja poznavalsko razlaga kateri vrhovi so okrog nas, jaz "poznavalsko" kimam in sproti pozabljam našteta imena. Jelena, je prišla k sebi in kot ponavadi nevsiljivo doda kaj zanimivega. Razgledi so prečudoviti in ves trud je poplačan. Čar beline in drobnih srebrnih delcev je kot mali čudež narave.
Končno je prišel čas malice. Hranaaaa... mi odmeva v duši.
V tišini začnemo jesti, piti in ko smo si opomogle je Ingrid potegnila ven nek "hud" šnops, ki se ga začuda nisem branila. Brez pomisleka sem ga vlila vase na eks in se prav kmalu počutila, kot boginja kripljanja. Tudi ostale punce so zaživele, začele smo žlobudrati, se smejati in ponovno sem začutila čar pohajkovanja.
Navzdol je šlo lažje, očitno mi je šnops dal krila. Opazovala sem v težke bele plašče odete velike smreke, urejene vikendice, debele ledene sveče, prebijanje potočkov skozi ledene zavese... Vsega tega na poti navzgor nisem videla.
Drug dan je bil precej drugačen. Danes vsi krpljamo, želvo sem zapustila, glavo imam gor, zravnana sem in ves čas upam, da bosta Mateja in Jelena opazili kako dobro krpljam.
Danes ima Jelena prost dan in s svojo novo kitkasto frizuro me spominja na hodečega krpljastega angela. Teče, slika, snema...
Krpljamo v vrsti in za seboj puščamo snežno kačo. Krplji pojejo posebno pesem. Uživamo!
Vsake toliko pogledam proti Mateji, ki počasi, korak za korakom razbija nedolžno belino in nam krči pot. Noga za nogo. Obožujem to njeno enakomerno počasno hojo in razmišljam, kako vraga ji mora biti dolgčas, če sama to pot lahko prehodi v pičlih petnajstih minutah.
Pišem v postelji. Zraven mene se je cimri zahotelo glasbe in bela snežinka, ki pada me prisili, da neham pisati. Konec.
Smreka ob poti
okrašena s kristali,
pogled zažari.
Kommentare