Krpljarski dvatisočaki nad Innekremsom

Zamujam s pisanjem. Spet. Nekako sem si uspela napolniti dneve z mnogimi gušti in nekaterimi obveznostmi, zato za pisanje včasih malo zmanjka časa. Energije je dovolj, idej tudi, zato naj vas ne skrbi, da bi kar tako odnehala. Verjetno ne veste vsi, da poleg Hike&ChillANJA z Jeleno hodiva še v čisto prave – takezaljubikruhek – službe, da obe poskušava redno vzdrževati kondicijo, kar pomeni kakšna urca ali dve random rekreacije skoraj vsak dan, obe pa poskušava v stari betici vsaditi še nekaj znanja oziroma modrosti. Ena na odličnem NLP praktiku (pravi, da nuca 😊), Gerenčca pa je jeseni vpisala magisterij. A, da se hvalva? Ne, ne delava tega radi, čeprav se to lahko tako bere. Bolj skušava sporočati kaj vse se da, če se hoče. In verjemite mi, da se naposlušava stavkov tipa – blagor vama, ki…. (ki, kaj? Sva se odločili, da bova drugače?).

Ne vem tudi, če sem vam povedala, da sva družno preveslali mnoge poskuse razbijanja uspešnega tandema. Nekateri so bili RES nagraužni in jih predelujeva še danes. Ampak – kar te ne ubije, te utrdi. In zavedava se, da sva vsakič znova le še boljši. Na vseh področjih.

Evo – pa sem spet zašla. Al pa tud ne. Saj veste, da se v življenju vse zgodi z namenom, ane? In skoraj zagotovo bo moje pisanje pri komu zbudilo kaj. Kakrkoli že.

V bistvu sem se namenila pisati o treh sončnih, pomladno – zimskih, krpljarskih dnevih nad Innerkremsom. In bom. Ker so bili to spet trije, ki bodo pristali v tem blogu, na spletni strani in, najpomembneje, v knjigi spominov vseh nas, ki smo jih preživeli skupaj. In ponosna sem, da nama zaupate, pridete, se vračate in odhajate domov z ožarjenimi lički in razigranimi srčki.

Sredi februarja, torej, smo se v zimo, ki je od daleč zgledala kot pomlad, podali: Ingrid, Alenka, Mateja, Darja, Tina, Branka, Vojka, Katja, Jasna, Mojca, Andrea, Romana in Marko. Polna prtljažna prostora v dveh kombijih, kjer se bašejo ruzaki, kufri, čevlji, palice, kupi krpelj in še vse, kar imamo, a niti ne vemo, če potrebujemo. K sreči so sedeži v kombiju narejeni tako, da vsaj tam vlada red. Si predstavljate, da v kombi »naf***mo« vse te babe in desce, ki hodijo z nama kar enega čez drugega? Prav čudno bi izgledalo, ane?

Innerkrems je blizu, kljub temu se na poti do tja ustavimo. Lulat je pač treba, jest pa tud. Pa fajn je, da imamo čas za vse. To sem že povedala, ane? Ves čas nekaj počnemo in za vse imamo čas. Kot kure v kurniku. Malo hodimo, malo počivamo, malo jemo, malo spimo, vmes pa brkljamo. Kot kure v kurniku 😊

Parkirava nad Innerkemsom. Tokrat skrbi ni povzročala vremenska napoved, temveč snežne razmere. Zdelo se je, da bomo fotkali trobentice in nabirali regrat. Ampak samo zdelo. Še par dni pred našim prihodom je narava poslala precej centimetrov snega in nam pričarala uživaško krpljanje. Zbašemo se iz kombijev, še malo požvečimo s seboj prinešeno hrano, obujemo čevlje za v sneg in se premaknemo do točke, kjer dajem navodila za nameščanje in uporabo krpelj.

Zadrega popušča iz minute v minuto. Govorim o tistih, ki niti ne vedo natančno v kaj se spuščajo. Pogumni so. Namestimo si, torej, tiste plastične loparčke 😊 na tačke in zakorakamo v dogodivščino. Fajn je, ker res poznava te terene in lahko vsakič malo drugače improviziram.

Fajn tudi zame, ker ne maram rutine in se kuj pa prec naveličam istih stvari. Pol sm pa tečna – k drek. Kar hitro z utrjene podlage zavijem off road. Paše. Tam se dejansko pokaže kakšno svobodo prinašajo krplje na čevljih. Ne glede na količino snega ti kar greš. Pičiš in za vse ti je lohk vseen. Če le veš kam 😊 To je vedno fajn.

Držim se desne. Gor, v okljukih, da strmine lažje premagujemo. Z vsakim korakom so razgledi lepši, teleščki pa bolj razgreti. Hm… kot bi namigovala na kaj drugega, ane? Saj veste, da je po četrtem pivu vsaka baba lepa? No, nekatere so že prej 😊Druge pa čakamo na četrto pivo 😊

Ko zaslišim nekaj sape, ustavim. Pohecamo se, nasmejimo, nalovimo zrak v pljuča in nadaljujemo. Ves čas nekako tako. Le da je vsak korak drugačen in vsak razgled lepši.

»Odredim« pavzo za hranjenje in razgledovanje. Nato nadaljujem. Visoko smo. Za koga nepredstavljivo visoko. Magično mejo 2000 metrov smo že dosegli in še se vzpenjamo. Bravo! Bravo!

Na rob in še čisto malo do vrha. Tam se pomečemo po tleh, grizljamo priboljške, poziramo in se družimo.

Predvsem pa navdušujemo. Nad vsem in vsemi. Dobri smo, res smo dobri. Preverim opcijo za krožno turo in ocenim, da je varno. Pejte, prljatli! Gremo še na enega, tudi ta je dvatisočak. Ooooo, ares?? Ja pejmo!!

Dol. Lepo gre. Snega je dovolj in krplje oddelajo. Kot po putrčku, se reče takšnim sestopom. Mehko, hitro. Spet odvijem gor. Vlečem počasi, v okljukih. Da vas, dragi moji, ne ubijem že prvi dan. Hitri smo. Še na drugega stopimo in tudi tukaj si čestitamo.

Pa saj si imamo za kaj! Dol. Dol leti, k sneta skira. Šviiist, šviiist.

Vmes malo pohladimo bremze in že smo pri kombiju. Preobuvanje in kratka vožnja do hotela. Tinin standardni sprejem. Kuhanček in prijazna beseda. Soglasni smo. Ne potrebujemo veliko, da smo  srečni. In smo. Čuti se.

Navodila za večerni del in poskrijemo se vsak  v svoj cimr. Ja, tudi to paše. Po odličnem druženju nekaj zasebnosti. Ker, …. Ko se vrata zapro, padejo maske 😊 Če jih seveda nosimo.

Večerja. Spet čas za druženje in smeh. Obujanje spominov, preigravanje smešnih situacij, ki jih pri delu z ljudmi ne zmanjka, opisovanje dogodkov s humorno noto. Povezani smo (in od smeha poscani). Prijetno utrujeni se odpravimo v mižule in v pričakovanje novega dne.

Zajtrk ni prav zgodaj. Nima smisla ljudi matrat (čeprav eni se kar sami). Kratek transfer in odločitev, da gremo v dolino do jezera. Sonce spet podarja pomladne temperature, pogledi pa so še čisto zimski. In snežna odeja je z vsakim metrom višja. Kok je lepo!!

Gremo mimo oslove planine in čisto v zatrep dolge, dolge doline. Pred nami se bohoti najvišji vrh, za nami pa dolina po kateri romantično teče potoček. Premikamo se in ustavljamo. Lepo nam je in želim, da lepo traja.

Do jezera sledi vzpon, ki pa ga premagamo suvereno. Ne, ni tako blizu kot se mogoče bere. Ni.

Pri jezeru si vzamemo čas. Za karkoli se nam takrat že da.

Lovljenje sončnih žarkov, hranjenje, fotografiranje, pogovor, raziskovanje okolice. Skupinska fotka navdušenih in spust, ki spet obeta vriskanje. Juhej, ko je blo dobr! Spet smo bili visoko, nad 2000 metrov. Ej, prjatli! Smo al nismo?

Če smo si za vzpon vzeli desno stran doline, gremo nazaj po levi.

Čisto ob čudovitem potočku. Čutim, da smo fajn in čutim hvaležnost. Do parkirišča in do hotela.

Pa spet tja zadaj, na teraso, kjer nas čaka druženje ob kuhančku. Savnanje za tiste, ki jim je to fajn in večerja za vse. Odlično jemo tudi tukaj. Spet se krohotamo do solz, pred tem pa z Jeleno vsakemu podariva uporabno zadevco. Ker nama pomenite veliko in želiva to sporočiti tudi s tem.

Tretji dan, kar se krpljanja tiče, najdaljši. Ja kaj? Če vam pa gre!

Valjda vam potem ponudim maksimalno, kar se da. Po steptani cesti, kjer bolj kot tačke delajo jezički. Ni nam hudega. Po nekaj kilometrih odvijem »po naše«. Do dveh bajt, kjer malo počiliramo na soncu, nato pa naprej.

Kmalu v celca, ki nas kar malo namuči. AMPAK! Grizemo, krpljamo, malo podihamo in si rečemo – ZMOREMO.

Verjamem vase in verjamem v vas. Do kote, ki je višja od 2000 metrov (spet) prikrpljamo družno – kot skupina, kot povezana skupina. Navdušenje se čuti, jaz ga.

Ravno si vzamemo čas za malico, ko nas dosežejo prve snežinke. Romantično lepo je. Zima, kakršno si letos lahko samo želimo. Nič nas ne motijo. Sedimo in malicamo. Nato se fotografiramo in oddivjamo v dolino.

Do hotela prikrpljamo z zavedanjem, da smo suvereno oddelali vse tri dneve in prekrpljali veliko metrov in kilometrov zasneženih površin. Družno, z nasmehi in dobro voljo. Pred odhodom domov se preoblečemo, pojemo vročo juho in dve ogromni »rajngli« kaiseršmorna.

Povem eno svojo ofucano: »Zdaj vas pa še previjem in dam spat«.

Zadovoljni, k »bubreg u loju« se posedemo po sedežih v kombiju. Mi2 z Jeleno poprimeva vsaka svoj volan in z vso previdnostjo odfurava nazaj v domovino. Srečni, da smo srečni.

Pa saj vemo, da je sreča tista, ki se množi, če jo delimo, kajne? Jaz jo bom še naprej in verjamem, da vi tudi.