Koliko stavkov je bilo že napisanih o Dolomitih? In koliko jih še bo? Nekaj tudi v mojem blogu, ki nastaja po krpljanju v dolomitski skupini Pale di San Martino. Ne, niso to tisti centralni, najbolj poznani Dolomiti, skupina Pale, z najvišjim vrhom Cima Vezzana in s fotografij poznanim Cimon della Pala je postavljena bolj na jug.
Seveda pozimi večina Dolomite obišče s smučkami, mi pa ne bi bili mi, če ne bi počeli kaj drugega, drugačnega.
Ko sva pred tremi leti prišli na idejo, da bi poleg trekingov organizirali tudi krpljanje, sva imeli očitno SUPER idejo, kajti ponudba krpljanja se je kar naenkrat razširila na mnoge ponudnike, ki so pristavili svoj piskrček in zavohali zaslužek. Fantje, naj vam tekne! Kopira se od dobrih, ane? Od dveh starih bab 😊 V čast nama je, prsežem!
Pa pustimo to vnemar. Nima smisla. Svet je, kakršen je, ljudje smo, kakršni smo. V osnovi je svet lep in ljudje dobri. Verjamem!
Zima je zima in večina itak misli, da se pozimi ne hodi v hribe, ker ni sezona 😊 Koliko vprašanj dobiva o zimskih podvigih. In sva veseli, da sprašujete. Da vas zanima, če je varno, če zmorete, če je krpljanje naporno, če, če, če…. Kdor ima otroke, se teh čejev verjetno dobro spomni. Tudi jaz.
Poudarjam, tereni na krpljanju so plazovno varni, četudi v razpisu piše, da bomo na višini 2000 metrov in več. Preverjeno, pa še priče imava 😊 Vse so žive 😊
Nakladam. Spet.
V petek zjutraj torej začneva nalagati srečneže, ki sva jih po treh dneh domov peljali z nasmeški na obrazih. Obrazi zadovoljstva in navdušenja. Mar ni to tisto, kar šteje?
V Kranju prideta Ani in Roman pa Martina in Peter. Do Ljubljane, kjer malo trdi (ja, pozimi je zima) čakajo Gabi, Lidija, Barbara in Maja. Štejemo in štejemo in ne preštejemo dovolj. Eden manjka. Telefonski klic: »Ja, ja, blizu sem, še malo, prihajam.« Ok, počakamo. No, očitno jo je zagodla zmeda in megla, zato čakamo (in zamujamo) skoraj celo uro, da se nam pridruži še Janita. Kompletni? Ide gas!
Hvala bogu so vsi v pričakovanju in od čakajočih ni nikakršnega nerganja ali slabo volje. Ja, saj sem že povedala, da z nama hodijo sami »fejst ldje«.
Smer – Passo Valles. Prej seveda krajša pavza za lulanje in kofetkanje. Nekaj mrmranja o tem, če se bo sploh kam dalo (kaj pa gledate vremensko?), malo dremanja in kljub vsemu malo pričakovanja. Mah, sej vemo, da se mo mel fajn 😊 Z vama je zmrm fajn.
Bolj kot se bližamo prelazu, bolj smo glasni in nasmejani. Meglice, ki nakazujejo, da se bo čeznje kmalu prebilo sonce. Uau! A, da bo sonce? Čarovnce babje! In je bilo.
Parkiramo, brezplačno izvedemo začetni tečaj krpljanja in jo užgemo v breg, kot da bo kmalu konec sveta. Kmalu ugotovimo, da so razgledi tako čudoviti, da bi pa kljub temu malo fotkali ali pa si zgolj skušali vtisniti v spomin nekaj, kar bomo potegnili ven v trenutkih, ki bodo malo bolj grenki.
Cilj je koča na višini 2260 m, ki ima razgled na vse kapitalce v Dolomitih. Ne bom naštevala, k itak nimate pojma kwa vm pišem 😊
Sportski lagano do koče, v toplo, prijazno notranjost, kjer se odžejamo, najemo, nasmejimo in se že kar takoj določimo, da smo srečneži. Zakaj je vedno tako? KER JE! Ven, ena skupinska za spomin. Usta so razvlečena do ušes in še dobro, da jih imamo. Ušesa, namreč. Če ne bi se komu zgornji del glave snel in odkotalil v dolino 😊
Uživaški sestop. Tudi po celcu.
Do kombija, še fotkanje in do naslednjega prelaza. Najbolj znanega v teh koncih – Passo Rolle, kjer Pale dobijo tisto pravo, fotogenično podobo. To je podobno, ko če fotkaš Heleno Blagne. Je treba s pravega profila 😊
In smo se ustavili in pofotkali in pogledali, če bi kaj kupili, se odločili, da ničesar ne potrebujemo in se odpravili v hotelček, kjer nas je že čakala lastnica. Gospa je starejša in hotel je v njeni lasti že doooooolgo. In ve, kako se stvarem streže, zato se bomo tja zagotovo vračali. Samoiniciativno nam pripravi kolačke, kavo in čaj. Kolikor kdo želi. Nato nam razdeli kopalne plašče, kajti pred večerjo sledi ogrevanje telesc v savni.
Večerja je večerja. Dobra, po izbiri, sveže pripravljena. Takšna, kot se šika. Tko k js!
Navodila za naslednji dan so malce okrnjena. Vsakič, res vsakič želiva pripraviti kakšno manjše presenečenje. Ker nama je tko fajn.
Sobotni zajtrk je tak, da smo veseli, da je do izhodišča pol ure vožnje. San Martino di Castrozza, spodnja postaja gondole do planote Pale. Na višino 2700 metrov nas pripelje gondola. Verjamete? Ne še?
Ko izstopimo in se pred nami pokažejo špice (smo v osrčju skupine Pale), ki jih osvetljuje bleščeče sonce, svet pa je mehko – snežno – bel, se iz ust izvije kak vzdih več.
Mi smo v nebesih! Prvi, kratek spust opravimo brez krpelj, nato se opremimo in zajadramo v užitkarjenje po planoti Pale.
Najprej se še zdi, da »sodelujemo« s še eno skupino, po pol ure hoje pa mi zavijemo po svoje.
Vse nadaljnje ure, ki jih preživimo na turi, smo popolnoma sami. Kot bi bili na drugem planetu. Dobro je poznati to planoto, verjemite. Kaj hitro lahko zaviješ/padeš v katero od lukenj. In ker smo dobri, zavijamo dobro 😊
Do roba, kjer si privoščimo malico in krožno nazaj. Na zaključku ture nas spet čaka topla, gostoljubna koča. Pijača in jedača, prvi in drugi vtisi in neizmerno zadovoljstvo. Ko se okrepčamo, krplje namontiramo nazaj na nahrbtnike (nadaljevalni tečaj) in si na noge nadenemo verigice. Prav vsi jih imamo s sabo in zato…..
….najprej do spodnje postaje gondole. Tam pa…TRA RAAAAAA.
»Ej, dragi moji. Ker dobro hodite, ker ste razumni in upoštevate navodila, vas povabim na vrh. Cima Rosetta. Vzpon ni najbolj zahteven, terja pa previdnost. Prosim, da upoštevate navodila. Vrh je na eno stran popolnoma odrezan in napačen korak pomeni, da nas boš malo prekmalu čakal/a pri kombiju 😊«
Razumemo, veseli smo, zato gremo. Lepo po vrst, tko k so hiše v Trst. Tapa, tapa, tapa. Na parih mestih je kak korak malo zahtevnejši, zato z Jeleno stojiva zraven in omogočiva varen prestop. Najini sopotniki to cenijo. Občutek varnosti. Vsi pridemo gor, pofotkamo vse kar je treba (in treba je VELIK) in previdno sestopimo.
Zadovoljstvo je na vrhuncu in rečemo si, da je to dan kot iz sanj. K sardince nas nafilajo v gondolo in, z enim prestopom, prepeljejo v dolino. Še do hotela, kjer nas spet čaka pozornost lastnice, savna in odlična večerja. Pa navodila za nedeljo, ki je (ti duš!) spet prekmalu prišla.
Videli smo jih s severa, jih prehodili po osrčju, danes pa še z zahodne strani. Do jezera Calaita, najprej do planine, nato ob jezeru po najlepšo panoramo. In jo dobimo.
V koči pri jezeru so polni, zato se odpeljemo malo nižje, kjer se bogato najemo, nato pa počasi odpravimo domov. Postanek na poti je seveda obvezen, jezički še niso utrujeni. Nogam pa se že pozna, da so tri dni vandrale po snegu.
Vožnja je prijetna in hitro mine. Razpakirava v Ljubljani, razpakirava v Kranju. Vrneva kombije in si rečeva, da sva pa res hvaležni, ker je bilo spet tako fajn. In sva. Neizmerno.
Comments