…in pustili smo se mu zapeljati tudi mi.
V opisih, ki potnike vabijo ob ta jezerski biser Italije, se pojavljajo besede kot so mondeno, prestižno, bogato,… No, Lago di Como vse to tudi je. Ob vzhodni obali jezera pa je bila v časih Napoleona ustvarjena pot, Potepuhova pot, ki je bila označena kot pot preprostega človeka, celo pot revežev. Ta dvojnost, ki jo ponuja veliko letoviških destinacij, me vedno znova fascinira. Na eni strani prestiž in bogatija, malo stran pa boj za golo preživetje. Dobro je, da doživiš oboje in znaš ceniti kar imaš. Nobena stran nima samo plusov in nobena samo minusov.
Treking Lago di Como ponuja oboje. Prehodimo velik, najlepši del Potepuhove poti, obiščemo slikovite vasice, potisnjene v strme stene gora, ki obdajajo jezero, obiščemo pa tudi prestižna letovišča ob jezeru, ki znajo gostiti najbolj petične goste. Pa, verjamem, se na Potepuhovi poti počutimo bolje. Vsaj mi, potepuhi in pohodniki po srcu in duši.
Tretja, čisto polna skupina se je malo pred prvomajskimi prazniki podala ob in nad tretje največje jezero v Italiji. V enem delu je razdeljeno na dva kraka in z malo domišljije bi lahko rekli, da ima obliko črke Y. Tudi Sentiero del Viandante to obliko jezera uporablja pri označbah poti.
Najini trekingi so po dnevih sicer kratki, a v 4 dni znava stlačiti programa za cel teden. Zato je, da napolnimo vse 4 dni do vrha, potreben zgodnji odhod. Potniki ne jamrajo, itak dremajo v kombiju, mi2 sva pa navajeni, da sva »deklici za vse«. Zelo zgodaj torej najprej Kranj, kjer se vkrcajo Luka in Mojca, Zdenka, Mirna, Milena, Tamara in Smiljana, ki že za fruštek zbuja pozornost z nasmejano zamudo. Nej ti bo, baba! Vsake neb čakala, da veš 😉
V Ljubljani pa skoraj ves preostali del čudovite družbe. Nekaj »starih« in nekaj »novih«: Špela in Maša, Jelena, Lili, Barbara, Rozi, Vlasta, na Razdrtem pa še Primorki Bernarda in Suzana.
Brzimo po avtocesti v smeri Milana in upamo, da ne bo mimo Bergama strašne gneče. Precej dobro jo odvozimo in v načrtovanem času pripeljemo do hotela v Abbadii Lariani. Razpakiramo in si privoščimo kavo in nekaj okrepčila. Čaka nas prva etapa Potepuhove in Como nas pričaka v idealnih pogojih.
Kar predemo od zadovoljstva. Začne se enako. Pet ur poti bi želeli stlačiti v pol ure, zato moram prvih 15 minut »fejst nazaj držat«, da mi vsi ne pobegnejo. Ko se korak umiri, dihanje postane enakomerno, ko opazimo koliko lepega nas obdaja, da imamo čas, da se lahko tudi pogovarjamo,….postane treking pravi treking.
Ne, ne maram bezljanja, časovnega pritiska, polnih programov, ki realno niso izvedljivi…Ja, tudi zato je ena beseda v imenu agencije beseda Chill. Ej, folk – a se lohk mamo sam fajn? Sej bezljali bomo že prvi dan, ko se vrnemo v službe!
Ideja je kmalu posvojena in sproščen klepet daje vedeti, da uživamo. Skupaj, a še vedno vsak po svoje. Hitri smo in po dobrih štirih urah že sedimo na čudovitem trgu v Lierni in srkamo vsaj svoj čaroben napoj. Eni rumenega, drugi črnega, tretji pa belega 😊
Še skok do obale jezera, nato pa na vlak in do hotela. Pred večerjo še trgovina, nato pa okusno obilno in »na nivoju« hranjenje v preverjeni, odlični restavraciji. Ne, nben ni jamrou! Navodila za dan 2, nato pa v frišne postelje in na zaslužen počitek.
Drugi dan, najdaljša etapa, ki je na momente kar u klanc postavljena. Še vsi so jo zmogli in v programu jo imava ravno zato, ker ponuja božanski »od zgoraj« pogled na jezero. Vsaka kaplja znoja (in godrnjanje v brk) je poplačana z razgledom. Priznamo? Priznamo.
Vrh, ki je visok čez 1000 metrov, Monte Fopp, je najvišja točka tega trekinga in razgled je neopisljiv.
Sestop terja malo več previdnosti, zato ga vzamemo lepo počasi in previdno. Pogoji za hojo so idealni, nikamor se nam ne mudi, cilj je – imeti se lepo.
Kljub vsej previdnosti se v trenutku nepazljivosti dogodi manjša nezgoda, ki jo z dobro voljo vseh (predvsem potnice) rešimo in obvladamo. Jp, ravno zaradi možnosti »višje sile« je na trekingih VELIKA prednost imeti 2 vodnika. Rešitve so hitrejše in manj na račun skupine. V Varenni, v pristanišču spet vežemo žejne duše. Nekateri z malo trdimi nogami, vsi pa z enakimi mislimi – bilo je lepo. In – za danes je dovolj 😊 Spet na vlak in do hotela.
Večer podoben – trgovina in požrtija v restavraciji. Po večerji celotno skupino presenetiva še s tiramisujem, ki je, kot lokalna sladica, res mmmmmmmmmm.
Tretje jutro, obilen zajtrk, tretja etapa. Krajša je, kajti zavedava se, da se imaš lahko fajn, če nisi na smrt utrujen. Vseeno je dolga 4 ure, le da nima toliko vzponov. Začne se pa (matr100) u tak klanc, da b člouk kar dol počakal! Drugače uživaška hoja, med starimi kamnitimi vasicami, razgledi na jezero, oljčniki, potočki in mostovi,… Lepo, kwa čem nakladat.
Do Bellana, kjer pot zaključimo v (ja, to je tisto presenečenje) slikoviti, vodnati soteski Orrido di Bellano. Tisti nasmejani obrazi, ko kupiva in razdeliva karte….ja, to je nagrada za naju, ravno to!
Spet do obale jezera, kjer pokofetkamo, nekateri so privoščijo malo vitamina B, neke dame pa Aperol. Za likuf, bi rekli. Sprehod ob obali, sladoled, stojnice z »vsesortami« robe in utrip mesteca, ki je vreden ogleda. Vlak in ponovi vajo.
Četrto jutro se s kufri in tridnevnimi vtisi napokamo v kombija. Parkiramo ju v pristanišču v Varenni, se vkrcamo na trajekt in zapeljemo do Bellagia, ki je atrakcija že sam po sebi, ponuja pa tudi vrtove Vile Melzi, ki pa so…..hm….božanski.
Malo pred tretjo ujamemo trajekt do Varenne, ko se napakiramo v kombi pa nas ujamejo prve dežne kaplje. Čaka nas še pot domov, na kateri podoživljamo doživeto, na momente utrujeno kinkamo, z nekaterimi pa tudi že snujemo nove, skupne poti.
Družba, draga. Upam, da vam je mondeno – preprosta kombinacija jezera Como pustila droben kamenček v mozaiku vaših lepih spominov. Naj trajajo….do naslednjih 😊
Comments