Nockberge so biosferni park. Ponujajo mehke, nezahtevne, travnate vrhove, ki kaj hitro presežejo višino 2000 metrov. Ti vrhovi pa ponujajo izjemne razglede na Visoke Ture, Julijske Alpe, Karavanke, KSA, Karnijske Alpe, Dolomite,…. Torej – vse kar ti srce poželi se vidi z vrhov v Nockih. Nockberge so tudi del Krških Alp, najzahodnejši in najvišji del.
Mah, cela znanost, ane? Treking v Nockberge ponudi vpogled v to »zelenjavo« dvatisočakov. Poskušava pokazati tri lepe kotičke, s štetjem dvatisočakom pa si daljšamo sezname in malo bildamo ego 😊
Tokrat so z nama potovali, hodili in uživali samo znani: Damjan in Jože, Zdenka in Boštjan, Anita, Sandra, Rozi in Rada.
Ha, sva si rekli, tokrat ne bo presenečenj! Že doma veva, da bo fajn 😊 (no, kdaj pa ni?).
Odropotamo torej v Avstrijo, po prvi, plačljivi, gorski cesti na prvo izhodišče po prve razglede. Opazujem sopotnike, kako se jim usta z vsakim korakom raztegnejo v večji nasmeh. Ja! Terna! Všeč jim je! Počasi in uživaško se vzpenjamo. Obdaja nas zeleno v vseh odtenkih, pod nami pa se odpira Miljsko jezero.
Na prvi vrh, ki mu do 2000 manjka le malo, nato pa na 3, če ne celo 4, dvatisočake. Na Granattorju pomalicamo, počvekamo, se pofotkamo.
Zakrožimo do bajte, kjer si privežemo žejne in s prvimi, lepimi vtisi, napolnjene duše.
Dan je lep in dolg, zato parkiramo pri nenavadni cerkvi in naredimo krog nad Miljskim jezerom.
Še do cerkve, na kufe na Miljsko jezero (gostilnica je na splavu), v trgovino in kakšno uro pred večerjo smo v hotelu, pri Tini. Tuš, udobna oblačila in »vineršnicl«. Kaj drugega se tam je?
Pred večerjo Jože zaprepaden ugotovi, da je »usjal tošl«. Iskalna in klicalna akcija ne obrodi sadov in une babe, k smo napol coprnce ugotovimo, da ga ZAGOTOVO ni »usjal« ampak samo dobro spravil. Kljub skrbi se pri večerji nažremo, poklepetamo (ja Jožeta mau prcamo, da je kril tošl, da ne bi bilo treba za rundo dat) in jo stisnemo pod »koutr«. Jutri je ta dolg dan!
Po obilnem zajtrku se udobno odpeljemo na nekaj minut oddaljeno izhodišče. Cilj je veriga dvatisočakov, z najvišjim, Kraljevim stolom. Začnemo po dolini Rosanin, kjer se že pase govedo.
Lepa je ta dolina. Vodnata, zelena, prijazna. Skoraj čisto v zatrep, do jezera z istim imenom.
Fotošuting! Pa malo sapo nalovimo. Matr so tile Nocki ponekod strmi! Še malo vzpona do sedla, kjer se nam odpre prijazen obraz Konigstuhla.
Gor, do križa, na malico in po razglede. Navdušeni smo! Iskreno veseli in iskreno navdušeni.
Posedimo, se nato spustimo do sedla in zajahamo greben. Ne, ne – ni tako ozek, le dolg je in včasih si človek vmes zaželi, da bi med nogami držal vsaj metlo, če ne črnega vranca 😊
Vsake toliko se posedemo, ozremo okrog in družno ugotovimo, da je vrhov tod okoli nešteto in da je pokrajina BOŽANSKA. Prav res! Celotno pot nas razvajajo preproge prvega pomladnega cvetja. Modra, roza, rumena, zelena.
Razkošje. Res je lepo. Res, res. Vmes pa zelena trava in jezera. Pa nekaj snežnih zaplat, ki iz nas izvabijo tiste male mulce, ki so se sankali na lokalnih travnikih. Razigrani smo in navdušeni.
Spust do kombija in par minut vožnje do hotela. Tam nas Tina pričaka z bovlo. Ohne in mit alcohol. Šta god ko želi 😊
Usedemo se na sonce, čeprav bi po napovedi moral padati heavy rain. Neka, kot da nas to kej briga!
Aja, vreme…. Ha ha. Napoved je bila bolj klavrna. In NIHČE ni imel niti enega vprašanja na to temo! Bravo, bravo! Pa se je od klavrne napovedi realiziralo zgolj par minut plohe 😊 Ja, kar si kdo zasluži, ane? Je pa res, da z Jeleno poznava ta teren precej dobro in sva izbiro poti prilagodili napovedi. In dobro nama je šlo! Tudi to 😊
Torej, heavy rain nas navdušuje s soncem, pijemo bovlo, si pripovedujemo zgodbice s potovanj in se imamo prou fajn. Do večerje še tuširanje, opcijsko savnanje in po večerji udobno spanje.
Kaj gremo res že s kufri?? Dej nooooo, mi bi podaljšali!
Kako mi je fajn, ko slišim tovrstne namige in želje. To pomeni, da je bilo res fajn in je vse skupaj prehitro minilo. Pa saj se še kaj vidimo. Ane? Nedelja zjutraj torej kufre in ruzake pa brm, brm. Zapeljeva čez najlepšo, najbolj razgledno cesto v Nockih. Nockalmstrasse.
Do najvišje točke, do dvatisočaka, kjer s pogledom objamemo turo prejšnjega dne. Malo je hladno in po najvišjih se podijo megle. Kjer smo mi, je ok. Srečneži smo. Al pa stručkoti.
Do naslednjega izhodišča še po eni gorski cesti, kjer nas (po moje ravno samo nas) pričaka toplo sonce. Počasi, užitkarsko se vzpnemo na sedlo, kjer opazujejo plohe okrog nas.
Sedimo in žulimo vsak svojo hrano iz nahrbtnika. Nikamor se nam ne mudi. Lepo nam je. Po malici nas narava obdari s kratko ploho.
Ravno toliko, da preizkusimo, če so pelerine res vaserdiht. Na prvega in drugega (dvatisočaka).
Spet nas greje toplo sonce in nas razvajajo razgledi. Ustavimo se, fotkamo in delimo navdušenje.
Do tretjega, petnajstega v treh dneh, kjer se še malo posončimo, nato pa krožno do planine na privezovanje duše in polnjenje praznih želodčkov. Odlično hrano imajo tukaj. In mi se odlično najemo.
Vožnja domov mine v prijetnem vzdušju. Še obvezno lulanje v Radovljici, nato pa vsak s svojo različico enake zgodbe v varno zavetje doma.
Ja, Nocki so gorovje za vse letne čase in ni je bilo skupine, ki je ne bi navdušili. Prijatelji dragi, preživite lepo poletje, potujte in se vrnite z novimi, navdušujočimi zgodbami. Tam pa tam bomo katero od njih ustvarili skupaj.
Pripis: Ko pridem domov in pogledam sporočilo, se od srca nasmejim. Jože piše: »Denarnica je bila ves čas v kovčku, le dobro sem jo spravil.« No, pa si mi spet dokazal, da sem coprnca! POVEDALA sem ti!
Comentários