Čisto konec julija se je skupina lepega željnih podala na avanturo v čisto drugačne Dolomite. Skupina Lagorai je malo obiskana in je v tem času pravo nasprotje klasičnim Dolomitom. Če se tja zgrinjajo trume turistov in je praktično nemogoče dobiti prenočišče, smo tukaj uživali v miru, čudovitih razgledih in izredno prijetni družbi.
Začenjamo spet v Kranju, kjer v kombi zloživa prijeten par Sofijo in Mareta. Do Ljubljane, kjer pa se kombi napolni skoraj do zadnjega kotička. Babja družba Ingrid, Irena, Maja in Marta. Še za eno ritko je prostora. V Vrtojbi čaka Irma, od tam naprej pa poln kombi brzi avanturi nasproti. Po dobrih štirih urah parkiramo na planini Sorgazza. Kava, pozen zajtrk, nahrbtnik na rame in v hrib.
Razgledi so že tukaj fenomenalni, z vsakim višinskim metrom pa so samo še lepši. Prva ura hoje je precej topla, kljub temu si vsi želimo, da bi nas sonce razvajalo tri dni.
Vztrajno se vzpenjamo proti prvemu prenočišču, ki je na višini 2500 metrov. Koča leži ob čudovitem jezeru, kulisa Cime d'Asta ga dela še bolj mogočnega. Pot poteka v okljukih, med zelenjem in slapiči.
Granitne špice dajejo občutek, da se bodo podrle na nas, meglice, ki se pripodijo vmes pa dodajo tisto čarobnost, ki se jo doživi samo v gorah. Navdušeni obrazi, fotografiranje, spontan pogovor, vmes kak kratek vzklik navdušenja. Tukaj je res čudovito. Tako zelo drugače, da se z besedami težko opiše.
V koči prijazen sprejem. Skupina se ujame. Pogovor teče, sproščeno je. Zanimivo mi je opazovati sopotnike, ki vedno pridejo kot posamezniki in kaj kmalu postanejo skupina. Drugačni, s podobnimi interesi in tako zelo zanimivi. Rada delam z ljudmi, rada spoznavam ljudi in zelo rada jim pokažem kaj lepega. Zadovoljstvo na obrazu in iskrice v očeh – to je tisto! In je bilo – obrazi so žareli.
Malo pred kočo so avanturo napovedali Irenini čevlji. Očitno jim je bilo na poti tako všeč, da so se odločili, da podplat ostane tam, vrhnji del čevlja pa gre naprej z Ireno. Se zgodi, če čevlji leto ali dve čakajo v omari. Potem postanejo precej avanturistični. Zadevo rešimo strokovno, tako kot babe znamo. Brez panike, mirno. Silver tape in čevlji so kot novi. Še svetijo se 😊
Naslednji dan nas čaka dolga pot. Hodili bomo od zajtrka pa skoraj do večerje, zato vsi upamo, da bo zdržalo vreme in Irenini čevlji. Oboje je, skoraj 😊
V soboto zakorakamo malo pred osmo. Prečenje mimo jezera, do škrbine in spust. Dol, da gremo lahko potem spet gor. Ker je ponoči deževalo, se spuščamo previdno. Gležnjev in kolen v kočah tod okoli ne znajo poštimati na način, kot se da odlepljene čevlje 😊
Vmes si seveda privoščimo krajše počitke, tudi nahranimo se, da ne bo koga skrbelo, da se na trekingih hodi samo na zrak in razglede. Kje paaaaaaaaa.
Verjamem, da bi komu prijalo še več počitkov, a vsi razumemo, da je pot dolga, pozno popoldan pa je napovedan dež. Bomo raje v topli koči ob pivu in kavi spremljali dežne kapljice, kot da nas namoči na poti. Razgledna hoja med jezerčki, potočki in žvižgi svizcev.
Zadnji počitek si vzamemo ob jezeru, ki je tako toplo, da se Maja odloči za kopanje. Po njenem obraz sodeč, je prijalo 😊
Še spust, dolg (predlog) spust do koče Caldenave. Brez dežja jo odnesemo. Utrujeni, prašni in isti trenutek, ko se okrepčamo s pivom in kavo, samo še zadovoljni. Zmogli smo! Kdo je premagal samega sebe in to so zmage, ki štejejo. Irenini čevlji so se sicer zadnji del poti skujali in so se nesli na nahrbtniku (ne vem, če si ni tega želel še kdo), a ta del poti je zmogla tudi v čeveljcih, ki jih je imela s sabo.
Torej – razdelimo se po sobah. Eni v hlev, drugi na podstrešje. Sedimo skupaj in se zabavamo. Hkrati iščemo rešitev za nedeljo, ko je napovedan dež. Saj ne, da bi kdo javskal, kje pa. Tudi v dežju zmoremo, brez skrbi. Ampak….če ni treba 😊 pa ne bomo! Tako nori pa nismo.
V kotu sedi fant. Giovanni. Prijazen fant, ki nam ga je za nagrado poslal nekdo od tam zgoraj. Dogovorimo se, da sestopim z njim do avta, ki ga ima parkiranega samo uro stran od planine. Z nasmehom na ustih me nato zapelje do kombija, Jelena pa s skupino prav tako sestopi v isto dolino. Dve uri kasneje.
Pogovarjava se. Res prijeten fant. Pravi, da jih ima 44 in naj pridem živet v Italijo 😊 Mu razložim, da dvomim, da bi se moji hčeri strinjali s predlogom. In reče »I always wanted to have kids from Slovenia«. A? Bi se kar stopila, če bi bila romantične sorte. Tak fajn dec, jaz pa nazaj v Slovenijo rinem 😊
Izmenjava si kontakte, spijeva kavo in odbrzim po ovinkih dol in nato gor po mojo veselo skupino. Nihče ni nergal, dežek jih je čisto malo opral, po vrhovih pa je treskalo kot za stavo. Če mi nismo eni srečneži!
Pot domov še naprej poteka v sproščenem vzdušju. Počasi zlagamo vtise na kup. Nekateri bodo odšli, drugi bodo ostali še dolgo. Prepričana, da se z vsemi še kje srečam. Žene nas ista želja, v nas živi podoben duh. Ven, v naravo, v dobro družbo, PO AVANTURO!
Marta se je od Ireninih čevljev poslovila na njen, humoren način: »Hvala Jelena in Mateja....Zadnje slovo od Ireninih gojzarjev bo jutri ob 15 uri...v ožjem družinskem krogu. Namesto cvetja prinesite lastike, vrečke, kako štunfo in selotejp da razelektri povezavo med Dolomitskimi granitnimi ploščami in toplo nogico. Slava jim!«
Naj počivajo v miru, Irena se pa že potepa naokoli s čisto novimi 😊 Komaj čakam, da nam jih pokaže 😊
Comments