"A, v Dolomite greš? Ja, ja, poznam!"
Tako se navadno začnejo pogovori o Dolomitih. Na vprašanje: "Kaj pa poznaš?", dobim odgovor: "Tre Cime pa 5 Torri pa Jezero Braies pa salonski tritisočak Piz Boe…." Sicer znani konci, vredni ogleda, a znani tudi po tem, da privabljajo trume turistov in zato, da doma ugotovite, da ves dan praktično hodite z reko ljudi. No, tja me ne vleče in tja ne vlečem mojih ;) Mi gremo po svoje, folk! Ker Dolomiti k sreči niso samo tam in niso samo to.
Raziskovalki sva in predvsem ljubiteljici miru in nedotaknjenih kotičkov. Enako nekako obljubljava tudi z vsebino trekingov. Alta via del Granito je postavljena v večini neznan, odmaknjen in ne obiskan del Dolomitov, v skupino Lagorai. Za razliko od centralnih, tukaj prevladuje granit. Ošiljeni, nedosegljivi vrhovi in čudovite pohodne poti. Množica jezer in zelo, zelo malo ljudi. V treh dneh jih na poti nismo srečali 20.
Tretjič sem se potikala tukaj in tretjič me je pot navdušila. K vzdušju in navdušenju seveda vedno prispeva tudi družba.
Petek, zgodaj zjutraj zajahava vsaka svoj kombi in oddrviva novim nasmejanim obrazom nasproti. V Kranju naloživa Martino in Petra, pa Špelo in Simono, Anico, Romana in Olgo. Prva, druga, gas in že smo na Dolgem mostu, kjer z zaspančki v očeh in pričakovanjem na obrazu, vsak s svojim nahrbtnikom, čakajo Andreja in Domin, Gabi, Nataša, Mojca, Tina in Helena. Še dve mladenki, Ano in Katjo, poberemo v Uncu in skupina je kompletna.
Treking po visoki granitni poti je tisti, ta prav, ko si oprtamo nahrbtnik in se tri dni premikamo od koče do koče. Vse, kar potrebujemo in vse, kar mislimo, da potrebujemo, nesemo s seboj. Nekateri v svoje nahrbtnike zložijo le najnujnejše, drugim se zdi, da je potrebno s seboj vzeti še dvodelno omaro 😊
Pač smo si različni in kakor vsak nosi svoj križ, na trekingu poleg tega vsak nosi še svoj nahrbtnik. Zanimivo je, da je velikost nahrbtnika praviloma obratno sorazmerna z velikostjo tistega, ki ga nosi. Pa si včasih rečem – "Ej nahrbtnik, kam neseš babo?"
No, pustimo prtljago in nosače lepo pri miru in gremo naprej. Slabih pet ur vožnje, z eno kavico hitro mine in preden se spravimo v pohodne čevlje smo že prijatelji. Kako hitro se začuti pravo vzdušje in prava energije. Včasih prav neverjetno. Priovinkarimo do planine Sorgazza, kjer parkiramo kombija, spijemo kavo in v želodčke naložimo energijo, potem pa…
"Živjo! Jaz sem Mateja (ne pijem in ne kadim), tamle pa je Jelena...." Navodila, kratek opis, nekaj podatkov in že se zaganjamo tja gor, v nekoristen svet, ki nam naredi ogromno koristi.
Pot se počasi vzpenja in z vsakim korakom se odpirajo lepši razgledi. Kaj pa zdaj? Ajaaa – tja desno 😊 A se naš vrh že vidi? Z veseljem odgovarjam na vprašanja, dajem pojasnila in uživam ob opazovanju obrazov, ki so se znašli točno tam, kjer jih je lepo. Strnjena kolona se vzpenja proti koči Brentari, kjer nas čaka večerja in prenočišče. Čeprav se zdi, da hodimo počasi, smo z enakomernim korakom hitri.
Pri koči kava, osvežitev in velik del skupine se odloči, da gre še na uro in pol oddaljen vrh Cima d'Asta, ki je čisto malo nižji od Triglava.
Ob povratku večerja in tudi tokrat zgodaj popadamo v postelje. Prvi vtisi, prvi občutki so enkratni. Kako lepo je slišati besede navdušenja, kako je tukaj lepo. In je! Kar pejte gledat, če najdete 😊😊
Zajtrk in zakorakamo v sončno soboto. Ves dan naj bi počasi premagovali višince in daljince in okrog petih prispeli do naslednjega prenočišča na planini Caldenave. Sem vam še aupala, da sem v prostem času tudi coprnca? A, da se vam je zdelo??? No, ja.
Navadno čas prihoda že doma ocenim do pol ure natančno. Tako, po občutku, čeprav večine ljudi v skupini prej ne poznam. Coprnica, vam povem. Pa še kaj drugega zacupram, če želite 😊
Pot nam z vsakim korakom odpira nove razglede. Razgibana je. Vzponi, spusti in prečenja. V bistvu poteka po mulatjerah, ki so nastale v času prve svetovne vojne. Ostanki so še dobro vidni.
Vmes si seveda vzamemo krajše in daljše pavze. Prazni žaklji ne stojijo pokonci, hodijo pa sploh ne. Pa vsaka odrejena pavza vrne nasmehe na obraze. Saj ne, da bi se mulali, kje pa. Ves čas hodimo na način, da omogoča tudi fotkanje, sproščen klepet in dihanje s polnimi pljuči, ne na škrge. Beseda pavza pa ima vsako naslednjo uro seveda večji pomen. Pri enem od jezer, 2 uri oddaljenem od koče Caldenave, si privoščimo namakanje razgretih tačk v prijetno topli vodi, dovoljeno in realizirano je tudi kopanje.
Malo pred peto smo pri bajti. Zadovoljni, vriskajoči in ŽEJNI! S pivom ali dvema si privežemo duše in razvežemo jezike. Ja, če so podmazani gre pač bolj gladko. Nihče ne najeda, nihče ne tečnari, eden drugemu sejemo energijo zadovoljstva. Vmes pade vic ali dva, smeh na temo preteklih prigod, ki ji ni malo, povezovanje in spoznavanje. In, ja – vsi delamo na iste tipke. Biti sprejet, prepoznan, vključen, spoštovan,…. To vse in še kaj so najina vodila. Vsi smo skupaj, vsak zase pomemben in vsi si zaslužite največ, kar zmoreva dati. In vsi vi nama to vračate. Vem in čutim.
Malo pred zapovedano uro spet popadamo v sveže postelje in se do jutra lepo spočijemo.
Zadnji dan si večina zaželi, da ne bi bil zadnji. Ja, lepo hitro mine. Sem pa vam povedala, da je dobro končati, ko je najlepše, kajti tako je spomin trajnejši.
Po zajtrku nas čaka vzpon do škrbine, prečenje in še en vzpon.
Obdani s špicami, pod nogami jezera, v skupini sami fajni. Razkošje.
Všeč nam je, zelo nam je všeč. Vsak naslednji dan je lepši. Med špicami si spet namenimo čas za malico, nato pa še sestop do Sorgazze. Noge so že malo težke. Trije dnevi hoje po visokogorju morajo pustiti malo posledic. Kdor je božji, je utrujen. Pika 😊
Še do jezera Costa Brunella, ki ima grozljivo malo vode. Še malo bomo počili, nato pa nas čaka zadnja ura sestopa.
Bemti zadnjo uro! 😊 Bodimo iskreni. Ta, zadnja ura, je VEDNO prav VSEM odveč. Če bi lahko, bi jo preskočili pa se je žal ne da. Ta zadnja ura je vedno enaka in skupini jo napovem že prvi večer. Najprej smo veseli, ker smo že blizu, potem pa poti ti NIIIIKOLIIIII konec.
Gravitacija in spust naredita svoje in naši obrazi se počasi, a zanesljivo povesijo. Lička so čedalje nižja, brada dobi podbradek tudi pri najbolj vitkih, čelo se obesi preko oči, še ušesa se malo podaljšajo. Tej fazi jaz rečem Koker španjel face 😊
Torej se zadnjo uro proti Sorgazzi spuščam s četico španjelčkov. Ko jih tako tudi pokličem, se njihovi obrazi razlezejo v smeh, nato pa hitro zmuznejo nazaj.
Na Sorgazzi iz srca zavriskamo, si iskreno čestitamo in priznamo, da smo ponosni vsak nase in na vse sopotnike. Ne, zdaj nismo več sopotniki, prijatelji smo!
Privoščimo si odlično kosilo, se odžejamo in napojimo s kavo in napotimo domov.
Prav vsak od nas bogatejši za zgodbo, lep spomin, novega prijatelja, žuljček ali dva, preznojene nogavice, … in nahrbtnik, ki je tokrat napolnjen z vtisi, ki so samo naši.
Družba draga. V čast si štejem, da smo zgodbo visoke granitne poti pisali skupaj. Menim, da je bila vsem všeč in prav vsak je dodal svoj kamenček (biserček) pri pisanju te gorske pravljice.
Uživajte življenje, pišite zgodbe, živite!
Do naslednjič <3
コメント