No, tudi tale okolica me je nekege dne poklicala. Padla je z neba, oziroma z eno čudovito fotko si je drznila pred moje oči. Ti duš, da si Colli Euganei tolk upa! In sem se podala na raziskovanje. Kje? Kako? Je res tolk lepo, k zgleda, al me mau j****? Po nekaj urah raziskovanja ugotovim, da je Colli zagotovo vredna obiska.
Kmalu imava rezervirano nastanitev in naštudirane poti, ki naj bi nama ponudile širok vpogled v okolico. Zraven seveda še nekaj turističnega »must see«, da malo ohladiva od hoje razgrete podplate. Greva? Kako, da ne 😊
In sva se peljali tja. Ne samo enkrat. Ker se je kar odpiralo in odpiralo. In vabilo in navduševalo. Pa spet tisto vprašanje: »Bo samo za naju ali pokaževa še komu?«
No, odgovor poznate, če berete ta blog. Nisva škrtice in želiva, da je še komu drugemu lepo. Pa sva najlepše vzpone in zgodovinske lepote vkomponirali v eno luštno dvojkico, jo razpisali in tudi napolnili. Vmes sva se seveda silno naprezali, da sva našli prijetno nastanitev in odlično hrano. Pa še lastnico kmečkega turizma, Lucio, sva tako spoznali. Baba kot se šika, Italijanka, da te kap. Energična, vesela, prijazna, z odlično kuhinjo in odlično nastanitvijo.
Tako smo se v Colli Euganei, kamor so v toplice in na ostalo užitkarjenje zahajali že beneški gospodje, podali tudi mi. Nismo se imeli za kaj posebnega, čeprav nas je okolica in kulinarika tako razvajala, da smo se vseeno počutili nagrajene.
Kot vedno, začnemo v Kranju, kajti tam se zjutraj zakurblata dva kombija in dve stari, veseli babi poprimeta vsaka za svoj volan. In, kot vedno, komaj čakata nove dogodivščine.
V kombija nabaševa kufre, ruzake pa cel kup brkhih deklet in dva kerlca, da to babjo družbo mau vkup držita.
Ja fantje, le berite tole. Z nama hodijo same godne ženščine. Pridte pogledat!
Tako se na lepše podajo: Barbara, Alja, Maja, Andreja, Miriam, Fran, Gabi, Vojka, Mima, Jasna, Zdenka, Judita, Zlatko, Jana in Milena. Vreme? Hvalabogujenapovednoenosamosonce 😊 Ampak….zdej bo pa vročeeee.
No, bilo je sonce in bilo je vroče. Pa se nismo dali. Po vmesnem premoru s kavico in odličnimi rogljički parkirava na izhodišču za Monte Cevo. Vrh, ki je poraščen z opuncijami, pot do njega je mehka, zeleno - cvetoča, razgledna in nežna. Uvodni pozdrav, nekaj heca (Gerečnca) in podatki, ki držijo (Jelena).
Oboje skupaj je en miks vsega, tko k sva midve. Počasi zakorakam v objem gozda, ki je ravno ozelenel. Ponudi senco, svež zrak in prvo strminco.
Tako se jezički spravijo nazaj v usta in iz njih prihaja tišina in sapa. Obožujem te trenutke. Tako kot imam rada tiste, ko se pot položi in se jezički razvežejo. Ko čutim in slišim, da nam je fajn. Poslušam zadovoljno čebljanje in smeh. Pa se nasmejem tudi jaz. Če začutim, da energija pade, jo dvignem s štosom ali pa samo s kratko pavzo. Da se odžejamo in se telo spet napolni s kisikom. Preprosto, čeprav ni. Časa imamo dovolj in si ga tudi vzamemo. A kljub temu ne lenarimo. Premikamo se, ogledujemo vulkanske gričke, ki nas obkrožajo in se z vsakim korakom bližamo vrhu.
Ob poti je ogromno rož, narava je v polnem razcvetu.
Na razgledišče ali dva, do vrha. Tam si vzamemo čas za malico in večina išče senco. Ja, včasih se pošalim, da tiščimo glave v senco kot ovce pod Storžičem. Mah kaj čem? Luštni smo.
Polni želodčki, lepi razgledi. Za skupinsko fotko poprosim mladeniča in z veseljem nas prtisne. Ene parkrat.
Sestopimo krožno. En del poti je zahtevnejši, ima celo jeklenico in kak štrik. Pa ne zdej okol letet! Nič tazga ni, kar človek na dveh nogah in z eno roko ne bi zmogel. Če le zmore upoštevati navodila.
Brez dvoma to vsi, ki se potepajo z nama, zmorejo. Če ne takoj pa po dveh urah zagotovo. Mi včasih pride na misel ena knapovska, če to sploh je: »Kakršna kumanda, takšna banda.« Pa bi rekla, da kar drži. Celi, nič potolčeni in nič prestrašeni pridemo nazaj do kombijev. Smo pa veseli in prešvicani. Koook dobr!
Popoldanski del je posvečen vrtovom vile Barbarigo.
Vrtovi, stari mau več kt jaz (skoraj 500 let), so navdušujoči. Tako pričajo tudi obrazi najinih sopotnikov.
Vzamemo si glih prav časa za ogled in kufe, po tem pa zapeljeva do trgovine, nato pa do Lucie, ki kar skače od veselja, ko nas zagleda. Sa jveste kako se razveselijo kužki, ko gospodar vstopi skozi vrata? No, tako nekako nas pričaka ona. Le da nima repa, da bi mahala z njim. Pospremi nas do toplih postelj in nas prepusti umivanju in pedenanju za večerjo. Tja se odpeljemo lepi, frišni in LAČNI. Tko, k je prav.
Primo, secondo, contorno in dolce. Pa odlično lokalno vino in hrana, ki nasiti. Tudi nenasitne 😊
Počvekamo, seveda se spet režimo. Navodila za dan 2 in spat na komando 😊 Če verjamete 😊
Zajtrk nam postrežejo kot bi res bili plemiči. Ampak to z njihove strani pomeni zgolj to, da nas spoštujejo. Kot tudi midve z Jeleno spoštujeva najine potnike. Ja, odnos se kaže tudi z nastanitvami in hrano. Pa rečte, če se ne.
Napokamo se do sitega in enmau čez, za vsak zihr, če do večerje ne bo časa za malico 😊
Dan za iskanje rokovnjaških votlin in razgledov. Tukaj je fajn, ker je vse precej blizu, zato si lahko privoščimo malo kasnejše zajtrke in odhode.
Zakorakamo v avanturo, ki jo Jelena vsake toliko podkrepi z zgodbo, legendo in nekaj zgodovinskimi podatki. Tako je vse skupaj še bolj vsebinsko in ni samo pohod na vrh. Do dinozavrov, kjer uštimamo eno pozersko, nato pa v hrib. Toplo je, vse cveti in razgledi so božanski. Pa ne, da samo cveti. Tudi diši! In to kako zelo lepo. Veste tisto, ko rečemo, da diši po pomladi in da pomlad diši po ljubezni? No, tako nekako je dišalo tisti dan. Niti ena damica ni vihala nosu, prmejduš, da ne.
Iščemo nekaj sence in vse krajše pavze si privoščimo v hladni senci globokih gozdov.
Vmes se odpirajo razgledi na vulkansko pokrajino, ki je prepredena z vinogradi in oljčniki.
Spet je tik pred ciljem potrebno malo več pazljivosti. Pod vrhom se namreč skriva votlina, skalnata vrata in zob. Pa božanski razgledi in zgodba, ki navduši.
Ne bom je pisala. Bova pa jo naslednje leto z veseljem povedali. Vsake toliko se tudi tukaj ustavimo. Prosim, da smo previdni in pazimo nase in na druge. Ni problem upoštevati navodila, kar me neizmerno veseli. Nekaj fotk, no, mogoče kakšna več, ker je tako lepo.
Pustim čas, da se do sitega najemo teh krasot, nato pa potegnem naprej. Še gor. En del je precej strm, zato se gibamo počasi. In vidimo kako zelo veliko zmoremo in da prekleto drži rek, da se počasi daleč pride. Na vrhu si v globoki senci, ki je vseeno obsijana s soncem, spet privoščimo malico in čveketanje. Pa tisti prijeten, nič izsiljen smeh, ki tako boža. Mar nismo vsi na nek način rojeni za srečo? Le iščemo jo vsak po svoje in vsak drugje.
Sestopimo delno krožno, se spodaj, v vasici, usedemo na okrepčilo, nato pa spet popoldanski, bolj chill del.
Arqua Petrarca, vredna obiska in ogleda.
Časa je spet ravno prav za vse. Po poti nazaj zapeljeva še na pianoro, v trgovino in do nastanitve, kjer se z veseljem sfrišamo in opedenamo za večerne obmizne obrede. Spet bogato in okusno jemo. Privilegirani smo. Pa ne zaradi obilja. Predvsem zato, ker znamo to obilje ceniti.
Tretji dan, ki pride čisto prehitro, iščemo Herkulesa. In ga najdemo. Ja, tole je treking z zgodbami, nekatere so nastale že mnogo let pred nami, vsaj eno pa smo napisali mi. Vzpon do samostana na vrhu grička je razgleden in uživaški, čeprav poteka po asfaltu.
Na najvišji točki si, v senci, privoščimo malico. Drevored glicinij navduši. Tako zelo, da bi ostali kar tam. No, koliko fotk ste naredili v tisti uri? Še midve jih imava zagotovo 20.
Od tod se po grajski »promenadi« spustimo do razglednega, kamnitega balkona nad mestom Monselice, ki ga čuva junak Herkul.
Navdušeni smo. Pofotkamo (spet) in se krožno vračamo na izhodišče. Sestop je slikovit, ne prevroč. Nekaj po gozdu, nekaj s čudovitimi razgledi. Spet si žejne duše in lačne želodčke oskrbimo v prijaznem kafiču, nato pa se počasi odpravimo proti domu. AMPAK, ne še domov. Še nekaj sva pripravili, prijatelji dragi.
Vrhunsko oljčno olje pridelujejo tukaj in prav je, da vas povabiva še na degustacijo. Vin in olj. Pa njihovih božanskih namazov. Zadrego z jezikom (govorijo namreč samo italijansko) reši Alja, ki suvereno prevaja. Alja, hvala še tukaj! Poslušamo, preizkušamo in fajn nam je. Seveda še nekaj šopinga vrhunskih proizvodov, potem pa je res treba proti domu.
Vrnemo se seveda zvečer. Tudi med vožnjo klepetamo in obujamo spomine. Pa povezujemo se in nekako že delamo načrte za naprej. Neizmerno srečo imamo, da nam je vse to dano. Vsaj jaz zase tako trdim. Da sem ena velika srečka, čeprav bi zame težko rekli, da sem ravno loto dobitek. Sem vse kaj drugega 😊
Poslovimo se, kot bi se poznali vrsto let. Povezali smo se in postali smo skupina. Zaželimo si še veliko lepega, tudi to, da se mogoče še kje srečamo. Pa naj bo kjerkoli, da bo le spet fajn in lepo.
Comments