Pogorje Wilder Kaiserja se nahaja na avstrijskem Tirolskem in ga gledalci TV ekranov poznajo iz spektakularnih posnetkov v nadaljevanki o čednem gorskem zdravniku. Preden sem sploh vedela, da zdravnik in nadaljevanka obstajata (ja, nisem ravno baba, ki sedi pred TVjem in snuje romantične načrte ob gledanju kerlcov v nadaljevankah), me je gorovje očaralo zaradi ene izmed fotk, posnetih pri jezeru Astberg.
»Sem grem!«, sem rekla. Fotko pošljem Jeleni in vprašam, če se mi pridruži.
Ne, ne, nisva kar šli. Ture in poti natančno načrtujeva doma. Prej seveda tudi rezervirava prenočišča, preveriva kaj od opreme potrebujeva in še marsikaj drugega. Vodilo je varnost. Ob potepanju po Wilder Kaiserju sva si privoščili še vzpon na najvišji vrh pa še na enega, ki je dobro uro nad potjo, ki sva jo namenili za treking. Čeprav hodiva zase, za svoji duši, imava vedno nekje zadaj tudi misel, če bi sem peljali še koga. In sva!
V letu 2023 se je polna skupina lepega željnih podala na tridnevni treking po gorovju divjega cesarja. Četrtek zvečer že rutinsko po kombija, v petek zgodaj zjutraj pa vanju tlačiva zvedave poglede tokratnih sopotnikov. Vsakič znova se zgodba začne pisati od prvem stisku rok, prvih vprašanjih, krmežljavih nasmehih. V Kranju nabaševa Martino in Petra, Zdenko, Snežano, Olgo ter Ani in Romana. Ceu aufn gurencu! V Ljubljano po preostanek paketa. Čakajo naju Gabi, Andreja, Maja, Tadeja, Meta, Leonida, Jelka in Jana.
Se čem dotaknit vremena? Kaj čmo, nas pač spremlja. In kaj čmo, vzeti ga je treba takšnega kot je. A ni to tudi ena človeških krilatic, ki jih zelo radi uporabljamo? No, jaz je za ljudi sicer ne maram. Sem kar sem, vzemi me takšnega kot sem. Pa si s tem, kar si ok? Ne, nočem tolerirati vsega in ni prav, da s takimi izgovori utemeljujemo poteze, ki koga prizadenejo. Pika. Ali pa klicaj.
Grem nazaj k vremenu, bo lažje 😊 Torej, vremenski svetovalci so napovedovali vse sorte in tisti, ki so jih poslušali, so imeli vse sorte opremo tudi v nahrbtniku. Previdnost je mati modrosti, ane? Zapeljemo se do izhodišča, ki ni prav blizu. Tam nas pričakajo trije taksiji in rahlo rosenje. Ti duš kok se htimo napraulat! Transfer so izhodišča Kaiserkrone, kakor se imenuje prehojena pot in počasi pa z anduhtjo pot pod noge.
Lepo pridobivamo višino. Še vedno rahlo rosi in družno ugotovimo, da smo tako ali tako mokri (haha). Smo pa luštni, lepo pisani, kot pingvinčki vsak v svoji opravi. Po dobri uri rosenje preneha in meglice v kombinaciji s sončnimi žarki čarajo čudovite poglede.
Zgoraj divje stene pogorja, spodaj dolina gorskega zdravnika 😉 Prečimo, se vzpenjamo, malo spuščamo in ves čas tako. Le, da smo z vsakim korakom višje in bližje. Spoznavamo se, klepetamo, sproščeno je.
Na razglednem vrhu nad potjo si privoščimo chill. Malica, razgledi, fotografiranje in navdušeno vzdihovanje.
Sledi spust in nato zahtevnejši vzpon po grapi. Del poti ima celo jeklenico in 2 kovinski lestvi.
Suvereno prilezemo s ta hudga vn, se še v nekaj okljukih strmo vzpnemo in pred nami se zasveti streha koče, ki nam nudi nočitev in hrano.
Ta dan je bil dolg, a prav nihče ni pokazal slabe volje, utrujenosti ali pa nergavega obraza. Smo pa vsi v en glas zatrdili, da smo veseli, da je etapa zaključena. Zmogli smo!
V koči osnovna navodila, nekaj hidracije, kufe, umivanje in ostale nepotrebne zadeve, ki jih štejemo kot potrebne 😊.
Nad kočo je križ in pri križu so gamsi. Gremo gledat? Jaaa. Spet sopihamo gorčez in navdušeni zagledamo veliko število ne preveč plašnih gamsov. Pofotkamo jih z vseh profilov. Marsikdo jih je videl prvič. Juhej!
Odlična večerja, navodila za naslednji dan in romantika skupnih ležišč. Kaj vse se da, če se hoče. Od tistega jaz pa ne morem spat, ker,… pa jaz pa ne spim pri odprtem oknu,…. pa jaz pa ne maram prepiha,… pa jaz pa moram imeti luft,… pa jaz pa spim na levem boku,… pa jaz pa spim v kombineži,…. Slej kot prej ostane le še to, da so navodila enotna in veljajo za vse. Pika, ali pa klicaj. V skupini si lahko tudi »tak pač sem« dokler ne gre na račun skupine. Jebat ga, tko je! Takrat pač poseže v dogajanje ta huda, udari po mizi in naredi red 😊 Nekateri sicer potem še nekaj časa hodijo po surli, a ugotovijo, da nima smisla. Pol se mamo pa spet fajn 😊.
Jutro prinese nov dan in veselimo se ga. Cesarski, ne kraljevski, zajtrk, grupna fotka pred bajto in začnemo na najlepši možen način – NAVZDOL!
Spet malce porosi, spet se pisano opremimo in šumimo proti etapnemu cilju. Kmalu prižge sonce, ki se vsake toliko malo skrije za oblaki. Pa imamo spet razlog za veselje. Prijetne temperature za hojo.
Ta vikend v pogorju poteka tudi maraton/tek Kaiserkrone, zato se vsake toliko umaknemo s poti in bodrimo tekače, ki so pravi gladiatorji. Kaj vse človek zmore, če želi. Vse!
Mi se premikamo v zmernem tempu, čvekamo, fotografiramo, se navdušujemo. Gori, doli in spet in spet.
Teren je raznolik, od šodra, do čudovitih gozdnih poti, razdrapanih grap in obširnih melišč. Kako le je ta svet. Vmes spet srečamo in občudujemo gamse, pojemo kak sendvič ali dva, ploskamo tekačem, brišemo švic, poslušamo Gerečnkove nebuloze, se režimo, uživamo, uživamo, uživamo.
Po kar nekaj urah hoje se preko strmega travnika spustimo do romantične planine, kjer starejši par poskrbi za žejne duše.
Pred tipično tirolsko bajtico je harfa. Srkamo osvežilne napitke in uživamo v zvokih harfe. Nepozabno.
Še spust do najbolj čistega jezera v Avstriji.
Nekaj časa za kopanje ali zgolj uživanje ob kavi.
Bus in transfer do Ellmaua. Tam pa v tipično gostilno na odlično tirolsko večerjo. Ne, nihče ni bil lačen. Kvečjemu preveč sit. Se še spomnite kako se po knapovsko hecamo glede hrane? Ne, ne bo šlo v javnost, bo kar med nami ostalo 😊
To noč nas gosti čudovit hostel, postavljen sredi romantične jodl vasice Ellmau, kjer je na ogled tudi dohtarjeva ordinacija in vse tiste lepe bajte z balkoni polnimi rož. Babe cvilijo od lepega, desci pa jih stoično prenašajo 😊 Zvečer se vsi zaženejo v raziskovanje okolice in navdušeni nad videnim splezajo vsak pod svojo odejo.
Zajtrk in coknpokamo v zadnji dan. Seveda nas čaka še en vzpon. Smo šli hodit al ležat?
Najprej do razgledne točke s križem in klopcami. Tam se nam odpre pogled na prehojen del Kaiserkrone, vidi se tudi koča na pomolu, kjer smo prespali. Nadaljujemo gor, gor, gor in …..UAU….ostanemo brez besed. Jezero in odsev Wilder Kaiserja v njem. Neponovljivo, neprecenljivo.
Vzamemo si dobro urco za fotografiranje, hranjenje, čvek in cviljenje 😊 Sestopimo delno krožno, da se sprehodimo še do Bergdohtarjeve lekarne in po celotni vasici nazaj do kombijev. Pijačka za slovo in z napolnjenimi dušami se odpravljamo v Slovenijo. Vtisi so čudoviti, gorovje in celotna pot navduši.
Spoštovani sopotniki. Hvala vam, da ste bili del zgodbe. Upam, da vam je bila ta kratka epizoda v nadaljevanki vašega življenja všeč. Da bi še dolgo obujali spomine na naše druženje in po kapljicah jemali zdravila, ki nam jih je Bergdohtar napisal na recept – čim več doz frišnga lufta
Se vidimo!
Comments