Zillertalske Alpe so umeščene na Tirolsko in so znane (tudi) po ledenikih, 3000 metrov in več visokih vrhovih, ledeniških jezerih, številnih poteh in….instagram točki, ki privablja množice ljudi.
Naš treking ni namenjen obisku mostička pri koči Olperer, čeprav vem, da se na trekingu pojavi tudi kdo, ki mu je ravno ta mostiček cilj in namen. Pa nič hudega, dokler popotnik ve, da gre na treking, zmore prehoditi vse 3 etape in nekako upoštevati navodila gibanja in funkcioniranja v skupini. V opisu trekinga sva most namenoma izpustili, ker resnično želiva povedati, da je treking sam po sebi neizmerno lep in ponudi veliko, veliko. Nezahtevne poti, razglede na ledenike, namakanje nog v jezercih, spanje v kočah, odlično hranjenje in (če se le malo pomatramo) dobro družbo in prijateljsko vzdušje.
Treking je bil postavljen drugače kot lani. Šli smo v drugo smer in dodali sva del poti po čudoviti, vodnati dolini. Tako lahko rečem, da popolnoma drugačen. Seveda vsakemu drugačnost doda tudi skupina, zvedavi popotniki, ki prinesejo vsak svojo energijo in popestrijo dogajanje in zaznave.
Tokrat so z nama potovali sami znani: Roman in Ani, Olga, Anita, Zdenka, Mojca, Urška, Zinka, Sanda, Viki, Monika, Maja, Renata, David, Irena in še ena Mojca. Tudi ta je bil, kot večina, čisto poln 😊
Do izhodišča je kar 6 ur vožnje, zato se odguncamo precej zgodaj. Trije dnevi hitro minejo in želiva, da so resnično bogati. Nalaganje ruzakov (ja, hodimo od koče do koče), vmes kavica in zgodaj dopoldan parkiramo pri jezu/jezeru, ki takoj navduši. Navduševali so tudi vremenski obeti in (priznam) to se čuti že ob odhodu. Trije dnevi »šajbe«, matr100 smo si tole zaslužili!
Začnemo v Avstriji in povem, da bomo prvo noč prespali v Italiji. Gorovje stoji na meji med tema dvema državama in tudi zato je treking zanimiv. Že takoj ugotovimo, da smo z nekaj urah obiskali cel kup držav. Iz Slovenije v Avstrijo, nato čez Nemčijo nazaj v Avstrijo in za zaključek dneva še v Italijo. Smo al nismo? Svetovni popotniki, ane? Malo hostarski vsake toliko, a…svetovni popotniki za cenjeno javnost 😊 Preden zagrizemo v breg (pot je lepo položna) še kavica, sendvički za močko, navodila in pozdrav. Potem pa….šusa gor čez, kot da gre za življenje.
Takole včasih tuhtam – grejo za 3 dni in res ne vem, kam se jim prvo uro tako mudi?? Al na pir, al namakat nogce v jezero, al sedet pa zjat u prazno al pač šibamo glih zato, k mamo prilko.
Že dolgo jih več ne držim nazaj. Brezveze. Slej kot prej se sami ustavijo. Al, k pride sapa al pa, k ne vejo kam naprej.
Mi torej gremo, vsak po svoje. Navdušeno opazujemo okolico, fotkamo, čvekamo. Vmes si vzamemo čas za naslednji sendvič in (čisto prekmalu) pridemo do prijazne bajte nad jezerom.
Ni samo eno, več jih je. Čudovitih jezer, obdanih z visokimi vrhovi. Pozdravimo oskrbnike in skupino povabim na popoldanski vzpon na bližnji vrh. Večina se vabilu z veseljem odzove in po kavi in hidraciji že grizemo tja gor.
Višje kot smo, večje je navdušenje. Odpre se pogled na čudovito dolino in ledenike pod vrhovi. Pa jezera, ki jih je čedalje več in travnat vrh, ki se nam bliža.
Hitro smo tam in spet si vzamemo nekaj čas za uživanje, fotografiranje, poziranje, hranjenje in druženje. Dan, zaznamovan s smehom in zadovoljstvom. Dan, ki šteje.
Sestopimo se namestimo po sobah, navečerjamo kot bogovi (ja tudi vineršnicl na 2300 je opcija) in zadrnjohamo v toplih posteljah.
Sobota nas zbudi s soncem, obilnim zajtrkom in…začetkom navzdol. Kaj lepšega si lahko pravi gornik želi? Skupinsko fotkanje pred odhodom, malo za druge, malo za svoje spomine. Kakorkoli že, kogar ni bilo, nima zgodbe 😊 lahko pa svojo napiše naslednje leto.
Kratek sestop nazaj v Avstrijo, mimo jezera (ali dveh) in počasi se začnemo vzpenjati.
Razgledi se širijo in vzkliki navdušenja jim sledijo. Lej tooooo, ej as vidla un???,…. Ja, res je lepo in prav noben superlativ pri opisovanju ni odveč. Res ne! Tokrat ne nakladam.
Vsake toliko si privoščimo odmor za fotkanje, pitje ali pa iz ruzaka zleti nekaj na temo hrane. Dan je lep, časa je dovolj in skupina se sinhrono giba. Recept za zadovoljstvo, verjemte.
Prečimo nekaj vodnatih grap, ki od daleč izgledajo zahtevne. Vidim, da komu vzame sapo. A ko pridemo do njih, se odpre druga perspektiva – gre, znam, zmorem.
Nekje na polovici poti nas čakajo smaragdna jezera, v njih se odsevajo vrhovi in ledeniki.
Tam si privoščimo daljši odmor z namakanjem in tapravo malico. Nasmehi z obrazov ne izginejo niti po tem, ko oznanim zadnji, malo bolj strm vzpon. »Tako bo strmo, da se nam bo na najvišji točki prikazala Marička 😊«, povem in vidim, da mi čisto ne verjamejo. Pa kaj…
Kdor me pozna ve, da lažem pač ne. Raje po knapovsko povem trdo resnico. Ja, baje se me je treba navaditi. Grizemo torej tisti zadnji sobotni vzpon in pogledujemo proti Marički, ki naj bi se vsem prikazala. Vmes si vzamemo čas za lovljenje sape in fotografiranje božanskih razgledov. Pa kak vic pade, kakšna čudna knapovska, skratka – en sam smeh nas je.
Potem pa…… MARIČKA!
Konec vzpona in razgled za milijon dolarjev. Ne, ni most tisti, ki je na tem trekingu češnja, tale točka je! Vprašajte kogarkoli in vam bo mojo trditev podpisal. Kakšna energija, kakšen razgled, kakšno navdušenje. Kip Marije, visoko nad ledeniškim jezerom, v ozadju pa ledeniški vrhovi. Vas zanima kako zgledajo nebesa? Tako!
Fotkamo, vsak z vsakim, vsak sam, vsi skupaj in ena brez vseh. 1000 fotografij, vsaj 18 različnih perspektiv in eno samo navdušenje. To so trenutki, ki tudi meni pomenijo največ. Ko si rečem, mogoče pa brez mene tega ne bi nikoli videli ali pa doživeli. In se mi zdi, da dejansko opravljam neko poslanstvo. Buh ve…al pa tale Marička 😊
Med drugim se nam odpre pogled tudi na kočo Olperer, nad njo pa stoji most…tisti most, ja. Mah, pejte pa poglejte 😊
Pri koči se osvežimo, potalamo po cimrih in naslednje ure dajemo duška vsak s svojem svetu lepega. Nisem upala vprašati kaj je kdo počel, niti koliko različnih poz so sopotniki zavzeli na slavnem mostu. Si pa upam ugibati, da Kamasutra ne opisuje toliko položajev kot jih je ta vikend videl omenjeni mostiček. Pa je že tako prav 😊 Nej ma družba svoj vesele. Tud jaz ga imam 😊 ko se sami zabavajo, jaz v miru pijem že tretjo kavo. Ni lepšga!
Spet bogata večerja, spanje (ali pa tudi ne), zajtrk in odhod. Ja kaj? Treking pomeni, da se hodi.
Čaka nas tretja etapa. Pot v večini preči razgledna pobočja. Vsake toliko se malo vzpne, a sape skorajda ne povzroči. Od daleč pokažem opcijo/naslednji vrh, ki ga podarjam, če je skupina za.
Vrh s tisočimi možici in razgledom, ki se mu reče RAZGLED. Najprej seveda dol, do srčkastega jezera in koče. Pa kar kuj mimo, da ne bi slučajno teta Lenoba zmagala in nas prikovala na vabljive klopce. Nihče se ne upira, čeprav vem, da so nekateri že precej utrujeni.
Povem, da se splača in nobenemu ne bo žal, če opravi še ta vzpon. In res. Ponovno navdušenje na vrhu mi potrdi, da sem imela prav.
Še en čudovit kotiček, vrh, ki je za nekatere celo višinski rekord. Res sem srečnica, da sem tukaj z vami. In res si štejem v čast, da ste tukaj z mano.
Do bajte, kjer je čas za kosilce, kufe in karkoližekomupaše.
Nato pa sestop v dolino. Sonce nas razvaja in temperature so pač temu primerne. Noge že malce štrajkajo, obrazi pa še zmorejo nositi dostojne nasmehe…. Do zadnje ure, ko glasovi utihnejo, koraki postanejo malo trši, obrazi pa mahedrajo nekje nizko nad prsnim košem. Takrat se nasmejim in si rečem. Dobili so vse 😊 dvomim, da bi zdajle kdo rekel, da bi še. Moji kokeršpanjelčki 😊
Vsi vedo, da bo treba še do kombijev, ki sta parkirana na koncu doline (mi pa sestopimo na začetku). In vem, da se znotraj odvija težak boj. Vem, da moram in vem, da NE BI! Slišim neko mrmranje o tem, da bi bilo boljše, da bi v petek parkirali tukaj in…zdaj pa še tja…in. Ha ha – kok ste luštni.
Na koncu poti sedem na stopnice in prisotnim namenim iskren aplavz. Bravo! Bravo! Bravo!
Nato pa z izjavo: »Vi pejte tjale na pir, mi2 greva pa po kombija« povzročim nov val navdušenja. A, kolk mau rabmo, ane? Sam tolk, da se Gerečnca kej zrajta, pa je svet spet lepši.
Skupina torej na pir, mi2 po kombija.
Še deljenje in zbiranje majčk, ena gasilska in odropotamo domov. Vsak s svojo zgodbo, čeprav smo nekako pisali enako. A nikoli ni tako. Ker vidimo, dihamo in doživljamo vsak po svoje. Tale je moja…vi, dragi sopotniki pa imate (upam) zapisano in doživeto vsak svojo. Po obrazih sodeč, je lepa. Naj spomini in doživetja trajajo še dolgo. Če se boste tako odločili, pa katero od prihodnjih spet pišemo skupaj.
留言