Podaljšano poletje na otokih Kvarnerja

Treking po otokih Kvarnerja je bil v letošnji sezoni na vrsti sredi oktobra, ko po koledarju že globoko zakorakamo v jesen. Jesen je sicer zelo lep letni čas, ki pa nam včasih s turobnim vremenom jemlje energijo in voljo. Letošnja jesen nas je prav na vseh trekingih razvajala in otoki Kvarnerja so ponujali bolj poletno, kot jesensko podobo. Povem? Nihče se ni pritoževal.

S kopalkami v kufrih in nasmehih na obrazih so se na hajkanje podali: Betina, Judita, Vlasta, Branka, Mija, Rebeka, dve Mileni, Majda in Andrej, Suzana, Tatjana, Marta, Katja, Dunja in Mojca. Odrinemo iz Kranja, naložimo še v Ljubljani, zabremzano v Postojni in vsi smo.

Pisana druščina se razživi že na prvi pavzi, ko kufetkamo na počivališču Vrata Jadrana in z navdušenjem pogledujemo na morje in otok Krk, ki je na vrsti za petkovo pohajanje. Parkiramo nad Baško, malo pod cerkvico sv. Ivana. Sonce je že toplo in obeta se čudovit dan.

Prvi pozdrav, kratek opis poti in razgledov, kratka navodila in ščebetanje skupine nas z lahkotnim korakom pripelje na prvi razglednik, Zakam. Slečemo še zadnje jopice, nekateri si že brišemo znoj z obraza. Prvo hranjenje tistih, ki to počnejo pogosteje, fotkanje in navduševanje.

Res je lep ta skalnat otok. Podamo se naprej. Na Mesec! Pot spominja na visokogorje.

Skalnato – gruščnata je in v bolj ali manj strmih okljukih nas pelje vedno višje. Čeprav sredi oktobra, iščemo senčko. Pod krošnjami bukev si privoščimo hlajenje razgretih ličk, hidracijo in novo hranjenje. Ja kaj? Prazn žakl pač ne hajka po Krku!

Mesečev plato dejansko spominja na površino lune, kakršno nam prikazujejo fotografije. Čeprav je pokrajina v bistvu pusta in surova, je hkrati zelo silovita. Kamenje, kot bi ga česal veter, nizko rastje, kamniti zid in tam pa tam kakšna lokva.

Ostra trava, ki jo pase drobnica. Prav surovost daje pokrajini poseben čar. "Ta del Krka radi preletavajo beloglavi jastrebi", povem. In kmalu nad glavami zagledamo široka krila te mogočne ujede. Fascinantno!

Pot nadaljujemo na razglednik, Hlam. Vrh krasi kup kamenja in preprost, lesen križ. Posedemo se, lovimo razglede in sončne žarke. Žvečimo vsak svoj kos futra iz ruzaka, čvekamo in uživamo. Hitro postanemo skupina. Dobra volja povezuje. Skupinska fotka zadovoljnih obrazov in delno krožno sestopimo do kombijev.

Obljubim kopanje, zato so nahrbtniki zelo hitro v prtljažniku, ritke pa na sedežih. Oooooo, voda je še topla! Plavali bomo.

Zapeljeva v Baško, na plažo. Eni v vodo, drugi na kufe, ta hitri pa oboje. Čas nas preganja le zato, ker moramo loviti trajekt, ki nas prepelje na Cres. Toplo posteljo nam je namreč pripravila Nina v njenem gostoljubnem hotelčku v majhnem mestecu na Cresu.

V Valbiski se, torej, malo pred sončnim zahodom, vkrcamo na trajekt in odpeljemo na otok številka 2.

Vožnja do hotelčka je (za nekatere) precej vratolomna, predvsem pa zelo razgledna. Po opravljenih tehnikalijah (sobe + tuširanje + šminkanje + dišavljenje,..) si privoščimo obilno večerjo, odlično vino in sproščen klepet. Na spanje se odpravimo hitro. Dan je bil dolg in vtisi se sami od sebe pač ne bodo strnili v naših beticah.

Po zajtrku že kurblava kombije in furava via Osor.

Parkplac, ruzaki in kratek opis pričakovanega. S prstom pokažem majhno pikico na grebenu, ki se zdi 3 dni daleč. Tam se sveti koča, ki jo obiščemo. A peš?? Itak! Smo al nismo?

Prvih nekaj sto metrov šibajo k za stavo. Sneta skira ne leti tok hitr, k najine potnice, ko jih postavš na širok kolovoz. Matr100, bom mogla še trenirat, da tele tekače lovim kle po Osorščici!

Vzpon in ožja steza pripomoreta k temu, da končno lahko vzdržujem red.

Qrc pa taka komanda, k je nben ne šmirgla. Naprej pa lepo v vrst, k so hiše v Trst. Globok, hladen, senčen bukov gozd. Potopimo se vanj in v svoje misli. Te imajo priložnost za razvoj šele, ko jezički prenehajo opletati. Za to so pa klanci blažev žegen! Okolica je prelepa in vsak po svoje se staplja z njo. Ko se gozd konča, se začnejo razgledi.

Morje, gore, družba, sonce. Ne zamenjam za miljon. Tudi sopotniki zagotovo ne. Pred zadnjim vzponom se malo odžejamo, odtočimo kak deciliter in dofilamo nekaj energije v obliki hrane. Še gor, ne veliko, malo pač. Sonce greje zemljo in kamen. Grmički žajblja zadišijo in nam ponujajo edinstveno aromaterapijo.

Na široki, makadamski cesti si oddahnemo v senčki in se podamo na vrh Križica. Kak razgled! 360 stopinj lepega, noro lepega.

Daljšo pavzo si privoščimo. Chill pogojuje dober hike 😊

Do koče, ki jo samo pofotkamo, čeprav izgleda odprta. Soglasni smo, da bomo čas raje izkoristili za plavanje v toplem morju. V Osorju si spet vzamemo čas za namakanje ritk in privezovanje duš z opojnimi napitki. Še imamo čas in še imava ideje. V mesto Cres na sladoled in sprehod ob obali? Jaaaaa. Pejmo banda!

Sprehodimo se po Cresu, posladkamo s sladoledom in, ko se sonce že potaplja v morje, odpravimo nazaj v hotel. Zabremzava na znanem razgledišču, da urajmamo barve zahoda, nato pa odrediva čas za lišpanje pred večerjo.

Rižota z morskimi sadeži, 2 vrsti ribe, solata in sladica. Božansko.

Nedelja je obetala dež. Nič hudega, smo se strinjali. Obljubiva, da je pot tudi v dežju povsem nenevarna in se bomo imeli fajn. Jutro sicer obeta in obrazi so zadovoljni. Kljub vsemu v ruzake natlačimo bojno opremo, če bi nas slučajno trofla una vlaga odzgori. Pot Tramontana je krožna in popelje v tihe gozdove tega dela Cresa. Obišče labirint, opuščene vasi in osamljene pašnike. Pot, ki je sama po sebi meditativna. Nad morjem se delajo čudovite svetlobne scene, ki jih prinaša bližajoča dežna zavesa.

Obiščemo Ladin labirint in se podamo naprej. Dosežejo nas prve kaplje in v daljavi se sliši grmenje. Prišlo bo….in odšlo. Kakor vse stvari v življenju. Za soncem dež, za dežjem sonce. Opremimo se z živobarvnimi pelerinami in gozdu prinesemo mavrico. Tudi meni jo.

Všeč ste mi, ko se prepustite toku in sprejmete kar narava ponuja. Hodimo, čofotamo. Tišina ni mučna, je le tišina. Do vasice, ki je skranja točka pohoda, nato obrnem nazaj. Čofa, čofa.

Dežek nas zapušča, mi pa smo….srečni! a ne, da smo? Ker smo, ker smo tukaj, ker nam je dano, ker smo šli preko sebe in nismo obtičali v sobi hotela. Ker bomo doživeli nekaj, kar cona udobja ne daje.

Žlobudraje pridemo do čudovite, opuščene vasice, kjer pot odvije navzdol. Že dolgo ne dežuje več, le mi smo še pisano – veselo – mokri.

Do kalvarije in še malo v klanec. Do križa, ki nudi ptičji pogled na Beli. Malo, staro, prisrčno vasico, postavljeno na pečine nad morjem. Lovimo razglede. Z očmi, s srci in s fotoaparati. Lepo nam je in ni nam treba skrivati, da se imamo dobr.

Nina nam dovoli, da obdržimo sobe do poznega popoldneva, zato se ob povratku v hotel stuširamo, preoblečemo in še enkrat odlično najemo. Skupinska fotka pred odhodom kaže, da so nam trije dnevi prinesli kup zadovoljstva.

Do trajekta je pol ure vožnje. Pot domov poteka v odličnem vzdušju in punce si na vsak način želijo, da mi nekaj zagodejo. Rada imam nagajivost, ki je iskrena. Rada imam ljudi, ki znajo ustvarjati dobro voljo. Sončki so. Zagodle so mi jo, nasmejali smo se, zgodba pa ostaja naša mala skrivnost.

V Ljubljani parkiramo v mrazu in dežju, v srcih pa nosimo sonce in tople utrinke modrega morja. Poslovimo se z objemi, ker to tako je. Z objemi in željami, da se še snidemo. Z nekaterimi prej, z drugimi kasneje.

Še v Kranj in kombija sta prazna.

Ostaneva sami, a z mnogimi vtisi, vašimi besedami, stavki, odzivi, tudi kritikami. Obljubami, zavezami, načrti. Trije dnevi, ki so lahko tako malo, za nekoga pa tako veliko, da iz njih črpa energijo še za mnoge naslednje dni, celo mesece. Čeprav naju kmalu čaka nov treking, je vsak zase za naju čisto poseben. Tudi ta.

Hvala, ker ste kar ste, družba.