Konec decembra 2019 sva preživeli ob Komskem jezeru in prehodili t.i. Potepuhovo pot oziroma Sentiero del Viandante. Pot, ki je že sama po sebi predstava, se čudovito zliva z okolico. Pelje po hribih nad jezerom, v katerem se kot impresionistični privid odsevajo okoliške gore. Jezero in vasice preprosto začarajo s svojo barvitostjo in kontrasti.
Mateja je med brskanjem po internetu slučajno naletela na Potepuhovo pot. Ker se je bližal konec leta in prosti dnevi, sva se odločili, da se zapeljeva do Komskega jezera in odkrijeva skrite, nama še neznane kotičke.
Rezervirali sva si apartma in se zgodnje decembrsko jutro odpeljali novi dogodivščini naproti.
Navdušeni nad vremenom, še decembra cvetočimi drevesi in rožami, sva naredili prve korake. "Poglej!" mi je rekla. Star zguljen čevelj je visel na enem od smerokazov. Nasmejali sva se že takoj na začetku.
To je pot, kjer se je pisala zgodovina malega človeka, saj je pot predstavljala povezavo med jezerskimi vasicami. Omogočala je trgovanje in preživetje. Vasice z ozkimi kamnitimi uličicami navdušijo s svojo preprostostjo. In ko se pot povzpne na hribe nad jezerom, se pred nami odpre ganljiva lepota barvitosti, kontrastov in odsevov panorame.
Pastelne hiše ljubke Varenne so naju očarale. Ko sva se spuščali do nje, sva bili odločeni, da greva še s trajektom do Bellagia, ki je znano turistično mravljišče Komskega jezera, mestece na polotoku, ki se zažira v jezero.
Ob celotni obali je ogromno prestižnih vil, kjer svoj oddih preživljajo številni zvezdniki. Včasih so tukaj navdih iskali pesniki, pisatelji, skladatelji.
Ja, Komsko jezero je mondena destinacija.
Potepuhova pot ima veliko razgledišč in z vsakega je drugačen pogled na obalo, na jezero. V tistih decembrskih dnevih so vrhovi z druge strani jezera, ki so bili pokriti s snegom, odsevali kot ledene piramide na jezerski gladini. Uau! Na eni strani zasnežene gore, ob meni pa pomarančevec s pomarančami. Neverjetna narava in edinstvena klima.
Pot odlikuje tudi kulturna dediščina. Lahko rečem, da je celotna Potepuhova pot dediščina. Številne cerkve in znamenja ob poti pričajo o iskanju utehe človeka v preteklosti, ko se je prebijal iz dneva v dan in skušal preživeti z dobrinami, ki jih je ustvaril, prodal ali nalovil v jezeru. Ribištvo je bila ena osnovnih dejavnosti s katero so se ukvarjali.
Prepričani sva, da pot ne potrebuje zanimivosti, ker je že sama po sebi spektakel. Spektakel, ki ga vidiš in začutiš. Potepuhovo pot sva odkrivali korak za korakom, dan za dnevom, se ustavljali in fotografirali to edinstveno pokrajino, ki ji ni para.
Vlaki! To je posebna zgodba. Odlično organizirani, točni. Ko sva prvi dan želeli kupiti karto, se jo nikjer ni dalo. Nikjer nobenega človeka, nobenega avtomata. In sva vstopili, brez karte. Bom iskreno povedala! Enkrat samkrat sva kupili karto in še to zadnji dan, ker je najdaljša vožnja. Sem se počutila malce čudno, brez karte, a če se jo ne da nikjer kupiti, ni moj problem. Pa še poceni sva "skoz prišli". Tako, po "gurensk".
Preden sva vstopili na vlak, je bilo nujno dobiti kavo. Po celem dnevu pa že paše! In ko se usedeš na vlak, se zazreš v hitro premikajočo se pokrajino, ki ti beži pred očmi, z velikim užitkom narediš požirke kave, ki ti stečejo po grlu, po glavi pa se prepletajo misli o prehojenem dnevu in dogodivščin s poti.
Jutranje meglice nad jezerom so doživetje naredile še malce bolj mistično. Pot nas vedno znova preseneti. Veste, kaj je zanimivo? Ko misliš, da je presenečenj že konec, se vsaka etapa zaključi v unikatnem labirintu ozkih uličic, med kamnitimi, starimi hišami in med vilami, ki jih krasi eksotično cvetje.
Ja, cvetje! Rajska pot za ljubitelje le-tega. Naj vas spomnim, da sva bili tukaj decembra, za Božič. Res si ne znam predstavljati, kako lepo in barvito mora biti šele spomladi, ko vse cveti. Komaj čakam, da vidim!
Poleti je tukaj vroče kot na morju, kajti klima je sredozemska.
Levo od te palme na fotografiji je bil sneženi greben z druge strani jezera. Kakšen kontrast. Sneg in palme. Vse to in še precej več je Komsko jezero. Cvetje naju je tako navdušilo, da sva se odločili, da bova en dan tipični turistki, kar ni v najini navadi. Ogledali sva si Menaggio in Bellagio, kjer sva želeli videti angleške vrtove vile Melzi, ki pa je bila decembra žal zaprta. Nič hudega! Vedeli sva, da se vrneva, ko bodo vrtovi najlepši. Decembra sva le pokukali in vrtovi so bili videti takole:
Na koncu lahko rečem, da naju je Komsko jezero s Potepuhovo potjo navdušilo. Tako pristno in preprosto je, da deluje butično. Nama je bilo super!
Comments