Kaj pa, ko bi mi2 najinim potnikom pokazali največje turistične bisere pozimi? Saj pa ponujava poti, ki niso obiskane. Ponudba krpljanja je zajemala ravno tisto, kjer se poleti vijejo kolone neuhojenih in preznojenih turistov. Vse tisto, kar poleti ravno zaradi silnih množic in ponudb večine turističnih agencij izgubi ves svoj čar.
Mi nismo imeli samo pravljice, bila je čarovnija. Dolomiti v zimski preobleki so drugačni, predvsem pa tihi in neobljudeni.
Zelo zgodaj zjutraj, skoraj sredi noči se vsaka s svojim kombijem odpraviva iz Kranja. Niti najboljša kava mi ne privabi takšnega nasmeha na usta kot dejstvo, da spet nekam grem. In vedno že vnaprej vem, da bodo z nama sami fajni in zabavni potniki. Enake energije se privlačijo. V Kranju se »naložijo« Sandra, Špela in Tina, Anito poberemo nazaj grede, ker še ne ve, da smo točni 😊 Nič hudega, naslednjič bo čakala pol ure prej 😊 Do Ljubljane, kjer stoji cela horda bab in en fant, Enej, ki si zasluži posebno medaljo za hrabrost. Nasmejane čakajo znanke Sabina, Ana in Leja – te tri že vedo kdo jih čaka. Malo bolj zadržane pa so »ta nove« Ksenja, Katja in Janja. Dve Primorki nas čakata v Cortini. Torej, češpljev kompot z mladim klinčkom se odpelje v neznano. Prvi postanek pred Karavankami, nato na običajni bencinski črpalki nekje globoko v Avstriji. KUFE, itak pa prvi smeh in uvod v sproščeno vzdušje, ki se je v treh dneh le še stopnjevalo. Obetali so se nam trije sončni dnevi s prijetnimi temperaturami.
Zapeljemo se pod prelaz Falzarego, kjer je izhodišče za prvo znamenitost Cinque Torri. Namontiramo si krplje. Nekatere prvič, druge so že »izvježbane«. Nekaj navodil – ja, Gerečnca skos neki komandira, postavimo se v gosji red in začnemo – ga, ga, ga, nato še ko, ko, ko. Saj poznate tisto mojo? Tiste iz mesta so »guske«, tiste z vasi pa kure. Torej…prve pol ure se ukvarjamo bolj same s sabo. Pogovor steče, nato pa besede zamenjajo prvi »dolomitski« vzdihi. Pogledi na vršace, ki jih vidiš samo tukaj, navdušujejo. Še mene vedno znova, čeprav so mi že dobro poznani. Nisem pa pozabila tistih občutkov, ko so me vrhovi Dolomitov obdali prvič. Ja, prvega ne pozabiš (pa čeprav se ni obnesel 😊 )
Krpljamo torej pod mogočnimi stolpi do koče Averau na višini 2400 metrov in več. Vriskamo, fotkamo, čvekamo, uživamo. Celo uro se pasemo na soncu, pijemo kavo in pivo, nekatere si privoščijo odličen obrok. Skupno fotografiranje in sestop do kombijev.
Ne, z nama ni dogodivščine nikoli zares konec. Še, želiva mi2 in še, želijo potniki. Do prelaza Falzarego fotografirat, nato še na prelaz Giau po tipično fotko Ra Gusele. Ja, vse, s čimer se turistični del Dolomitov ponaša, pokaževa potnikom. Kaj pa je neprecenljivo? Skoraj sami smo. Nobene gneče, nobenih dišečih turistov z belimi dokolenki in velikimi fotoaparati. Vse imamo skoraj samo zase. Do hotela, kjer si privoščimo odlično in obilno večerjo, se dogovorimo o poteku naslednjega dne in zasluženo zasedemo vsak svoj položaj po odejo.
Zajtrk in bum v kombi. Kam gremo danes? Ja kam, na Tre Cime. V kolono in okrog (haha). Saj neeeeeeeeee. Ne bo gneče, razgledi bodo segali daaaaleč, nasmehi nam bodo krasili od sonca opečena lička. Obljubili sva presenečenje. In ga tudi realizirali. Pri jezeru Antorno ponujajo do koče Auronzo vožnjo z motornimi sanmi. Noro doživetje, ki sva ga z največjim veseljem privoščili najinim sopotnikom. Ko bi vedeli koliko mi pomenijo tisti nasmehi, ki se od zaključku pri nekaterih razvijejo v solze sreče. Spodaj še megla, med vožnjo se megla počasi razkadi in nam čara dolomitsko čarovnijo.
Pri koči sonce, spodaj megla, vmes pa špice Cadinov, Cristalla in tik nad glavo veličina Treh Cim. Vriskamo, smejimo se, zahvaljujemo, ker nam je vse to dano. Vpijamo vtise, za katere vemo, da bodo odmevali še dolgo po tem, ko se vrnemo v vsakdanjik. Krplje na noge, v kolono in juhej – krpljat!
Prečimo do kapelice, nato do koče Lavaredo in še vzpon do sedla, kjer zaščitni znak Dolomitov pokaže svoj pravi obraz. Tre Cime v vsej svoji lepoti, obdane s snegom in obsijane s soncem. Pa obkrožene s skupino Hike & Chill. Imamo jih skoraj samo zase. Kdor pozna ta pogled v sezoni, ne more razumeti kako drugače je zdaj. Napojimo se z lepotami, pofotkamo tisočič enak, neizmerno lep, motiv. Pa vsi skupaj, pa vsak z vsakim, pa krplje gor pa krplje dol… Če mene vprašate je vse skupaj izgledalo kot takrat, ko v kurnik vržeš pest koruze (ko, ko, ko). Ampak ti občutki, ta sreča. Ja, tako malo potrebujemo. Včasih še manj.
Vrnemo se po isti poti. Dan je še dolg in spet si želimo ŠE! Do koče Auronzo, spust z motornimi sanmi, KUFE in nekaj sladkega v koči in nov vzpon. Še do koče pod Monte Piano se podamo. Pogledat te tri lepotice z druge strani. Nagrada! Ker si jo zaslužimo.
V hotel pridemo uro pred večerjo. Odlično se spet »podpremo«, potem pa domišljiji pustimo prosto pot. Plesale bi, pa nikjer nobenega, ki bi nas zavrtel. Ti duš! Z babo pač ne plešem! Ksenja, baba akcije, se loti organizacije. Kje je disko? V Cortini. Eh, tja ne gremo. Bi tukaj? Ja, ampak s kom? Pregovorimo enega od natakarjev, da bo plesal z nami. Pa je revež pokimal (ni upal drugače), potem pa jo ucvrl stran z izgovorom, da je lačen 😊 Eh, dec je dec.
Dve uri smeha, nato nas Gina napodi spat. Jutranji obred je enak, čeprav sem večer prej Ksenjo pripeljala do faze, ko so ji zmrznili možgani. Torej – zajtrk, coknpok v kombi in šviiist v smeri jezera Braies. Ampak!, mi2 nisva kar tako, sopotniki prav tako ne. Če bi jedli štrudl, gremo najprej gor – na Strudlkopf (Monte Specie). Gor in gor in gooooor pa malo dol in spet gooooor, pa smo gor.
Za 300 kalorij se pač treba potruditi 😊 Pogled na Tre Cime še s tretje perspektive, nasmehi zadovoljstva in pogledi sreče, ki povedo več kot 1000 besed.
Kdo najbolj uživa? Jaz! Ker uspem pokazati nekaj lepega, ker z izborom destinacij privabljam nasmehe na obraze, ker s tem, ko poskusim ponuditi več, veliko več kot ostali, tlakujem trdno pot naprej. Dragi moji, to ni biznis, to je poslanstvo!
Martinčkanje pri koči, KUFE, šmorn, štrudl, bombardino,… sproščen klepet, salve smeha, tkejo se prijateljske vezi. Majhne skupine dajejo več, veliko več. Pristnost, prijateljsko toplino, povezanost.
Za nekaj fotografij se ustavimo še pri jezeru Braies, v Avstriji tradicionalen postanek v Loackerju, da trem sladkim dnem dodamo še sladkor v vrečki. Lulanje v Radovljici (tudi to je že tradicionalno 😊) in raztovarjanje. Najprej v Kranju, nato v Ljubljani.
Prepričana sem, da bodo vtisi odmevali še dolgo…. Vesela sem, če sem vam v treh dneh malo obarvala življenje. Naj te barve pridejo na plan vsakič, ko bo oblačno ali temno. Če potrebujete novo dozo, pa pridite spet. Najbolj vesela bom jaz.
Comentários