Vsaka stvar se začne na začetku in tako se je začel tudi naš treking v Paklenico. Pogoji za prehod meje so nas do odhoda držali v napetosti. Bo šlo? Ne bo šlo? Koliko testov? Koliko dodatnih stroškov? Eh…tale corona nam kroji življenja, če si priznamo, ali pač ne.
Ljudje, ki nam avantura in popotništvo teče po žilah, smo hrepeneli točno po tem. Gremo nekam! Gremo!
Končno je prišel dan odhoda. Dve babi, za volanom dveh kombijev, se okrog ene ure zjutraj podata iz Kranja v Ljubljano. Mojca prisede že v Kranju, v Medvodah nasmejana Nuša, v Ljubljani še Jože, Damjan, Tjaša, Sabina in Mirjam, pa Suzana in Urška. Ko bi le videli te nasmehe. In to veliko pričakovanje v očeh. V kombija namečemo prtljago in naše riti. Pa odpeketamo. Dogodivščini južnega Velebita nasproti.
Imate dokumente? IMAMO!
Potem pa gasa!
Nočna vožnja čez Žužemberk in Črnomelj zna biti dolgočasna. A ne, če sediš v najinem kombiju. Mojca je kopilot in me vestno opozarja na živalce, ki prečkajo cesto. Pazi, jež! Pa srna, lisica, podlasica, še mamco s palico srečamo ob treh zjutraj "usred ničega". Hm...le kam jo maha?
Do mejnega prehoda vidimo cel živalski vrt in uspemo vse živalce ohraniti žive in zdrave. No – v hecu pa Damjan na zadnjem sedežu že pripravlja vse potrebno, da začnemo delati salame 😊.
Na meji teče vse gladko. Cariniku pomolimo pod nos osebne izkaznice in pol kovčka papirjev.
»Nisam ja doktor« reče, zamahne z roko in nam zaželi srečno pot. Samo to nam je še manjkalo.
V hotelu v Starigradu smo malo pred sedmo zjutraj. Gostoljubje na višku. Kava in rogljiček, v sobe in pripravimo se na pot. Najveličastnejša tura nas čaka prvi dan.
Prečenje Male Paklenice ni za vsakogar. Divja sestra je tole. Mala, zahtevna, neobljudena.
Tokrat v zgornjem delu še vodnata, kar ji daje še poseben čar.
Hodimo, lezemo, poplezavamo, se smejimo, pogovarjamo, UŽIVAMO.
Kosilo iz nahrbtnika si privoščimo na travniku Njive Lekine. Prečenje in kratek sestop. Potem pa naslednja atrakcija. Anića kuk.
Kakšen razgled, kako lepo vreme, kako odlična skupina. Suvereno, suvereno. Sestopimo v Veliko Paklenico, ki je praktično prazna. Takšne ne poznam. Ja – vse je drugače, tudi to.
Noge so že malo utrujene, nasmehi na obrazu pa vse večji. Ribja pojedina v hotelu nas okrepča in napolni z energijo za naslednji dan.
Po zajtrku gremo v Zadar. Nekateri na testiranje, drugi na kavo. Ogled mesta, orgel, tržnice in kava na toplem soncu. Razpoloženje na višku. Smeh, dobra volja in eno samo veselje nas je. Kako zelo smo tole pogrešali! Še v Nin se odpeljemo. Prazno. Vse smo imeli samo zase. Razkošje.
Potem pa brm, brm, brm – Golubić in Kudin most. Kombija se vzpenjata po ozki, makadamski cesti. Glasba odmeva in vsi pojemo. Kdaj ste nazadnje takole sproščeno sedeli med neznanimi ljudmi?
Spust do čarobnega mosta poteka med čebljanjem, ahi in ohi, vzdihi vseh sort. Ne, ne (packi) vse to je izzvalo samo občudovanje kulturnega spomenika (in ne tisto, na kar ste pomislili!), ki se nam je odkrival globo v kanjonu. Vzamemo si dolg odmor.
»Jaz sem lačna (in temu primerno tečna)!«
Proti večeru se »pjevajuči« vračamo v hotel. Spet odlična večerja in načrti za zadnji, tretji dan.
Bojinac bo! Uhojeni ste, zaupamo si, zmoremo! Punce komaj zaspijo, ker imajo obljubljen pogled na Jagin kuk. Fanta bolj zanima Bojin (naj se vidi razlika). Vožnja do izhodišča bi se lahko štela pod foto safari. Adrenalinsko in razgledno. Pogled v vzvratno ogledalo mi da vedeti, da mojih sopotnikov ni strah (a je potem samo mene?? 😊 ).
Rahlo rosi. Pa si rečemo, da nas ne zanima. Želimo si še, želimo si tja gor. Naj bo treking popoln. Jagin kuk se skrije v megli. Bi rekla, da vem zakaj. Dvomim, da preživi navdušenje naših mladenk.
Hitro se potolažimo s tem, da to pomeni samo to, da bo treba še enkrat. Na vrhu se fotkamo v megli in spet s širokimi nasmehi. Nam je toooook fajn!
Malico Jelena odredi ob sestopu, ko se naredijo prvi razgledi in se veter umiri. Najemo se, malce odpočijemo in previdno sestopimo do cerkve.
Nazaj grede se na panoramski cesti večkrat ustavimo in lovimo foto utrinke. Nekaj za druge, največ pa zase. Ja! Zase to delamo, če razumete ali pač ne.
Po tuširanju in kavi v hotelu se odpravimo proti domu. Nimamo še dovolj. Kam bi še peljali najine sopotnike?
Aha! Novigrad Dalmatinski. Nekaj tako čudovitega in popolnoma nepoznanega.
V najini ponudbi obljubljava poti in kraje, ki so malo obiskani in nepoznani. Pa velikokrat lepši od tistih, kamor se zgrinjajo množice ljudi.
Pot domov poteka v sproščenem vzdušju in načrtujemo nove skupne poti. Z nekaterimi se srečamo že letos na katerem od prihodnjih trekingov. Z drugimi zagotovo na kakšni hribovski turi, s tretjimi pa si kaj lepega napišemo na družabnih omrežjih.
Majhna, nadvse prijetna skupina, ki je funkcionirala kot eno. Kako netipično za Slovence 😊
Ej vi – nepozabni in enkratni ste! Bomo še!
Skrivnosti o salamah, bržoli in ostalih mesnih izdelkih pa ostanejo naše 😉 Obljubim!
Comments