…izjemnih razgledov, visokogorskih jezer, miru in tišine. Treking, ki prepriča in navduši vsakogar, ki ima toliko kondicije, da lahko hodi več kot 7 ur vse štiri dni.
Verjetno tisti, ki nama sledite, ali pa celo pohajkujete z nama, opazite, da poskusiva pri objavi programa trekinga podati čim več realnih informacij, ki dajejo vedeti koliko ur, višinskih metrov in (ponekod) kilometrov se prehodi na posameznem trekingu. Informacija je podana v želji, da se vsak pred prijavo samooceni in si izbere treking, ki je za njegovo/njeno fizično pripravljenost primeren. No, večina to stori tako. Ne pa vsi. Imava tudi potnike/pohodnike, ki pridejo »na blef«. Ker je bila ena lepa fotka, ker se je prijavila prijateljica pa grem še jaz, ker….pojma nimam zakaj. K sreči takšnih ni veliko in k sreči so (kljub slabi samooceni) do danes še vsi zmogli (skoraj) vse, kar je bilo za prihod na cilj potrebno 😊 Nekateri z nasmehom, nekateri z jezo, nekateri na silo, prav zagotovo pa vsi z izkušnjo, ki je ne bodo pozabili. Pri večini se sliši mnoge izgovore, nekaj je tudi tistih, ki potem slabo voljo stresajo vseokrog in vnašajo slabo energijo v skupino.
Pa PONAVLJAM, k sreči teh ni veliko in NISO na vsakem trekingu. Ne pišem tega zato, ker bi se kdo tak pojavil na kondicijsko najzahtevnejšem trekingu v najinem meniju. K sreči ne! Pišem, ker sem vesela, da je tokratna skupina (ki ni bila polna) zmogla vsak korak, od prvega do zadnjega, z nasmehom in dobro voljo. Bili so prvi in verjamem, da so bili vsi navdušeni najmanj toliko kot mi2.
Bi pa bralcem bloga in sledilcem aktivnosti agencije Hike & Chill vseeno položila na srce, da se pred prijavo na treking objektivno samoocenite, povprašajte, nato pa do odhoda delajte na kondiciji. A ni škoda, da vplačate celoten aranžma, potem pa po prvi uri ugotovite, da to ni za vas? Pa je na koncu denar še najmanj pomemben. Vaše počutje pač je. Tudi, če vso svojo jezo stresate name, ni nič bolje. Tudi, če potem okolici »prodajate« svojo resnico o hitenju, redu,… ni nič bolje. Vi se počutite slabo in vaši sopotniki se počutijo slabo. Pa ima vsak slab dan, seveda. Celo jaz 😊 ampak eno je slab dan, drugo pa so dejstva.
Tko, neham. Grem na ta čudovit treking, ki je bil letos izpeljan prvič. In je prve pogumneže nagradil s toliko lepega, da si še danes oblizujemo prste (in hladimo od hoje razgrete podplate).
Šli smo iz Kranja, v Ljubljano in do spodnje postaje gondole. Kdo? Lidija, Jasmina, Jernej, Bojan, Duška, Miro, Hetti, Simona, Rianna, Maja in Gabi. Pa seveda mi2. Ena spred, druga zad. Red je red, četudi je slab.
Logistiko s kombiji urediva med tem, ko skupina pije kavo in je pozen zajtrk. Pozdrav in prošnja, da upoštevajo enostavna navodila (ki pa so včasih za koga prezahtevna 😊 ). Da hodimo skupaj, da imamo tempo, ki ga zmore skupina. To je vse. Pa (obvezno) da se imamo fajn.
Prvo višino dobimo po luft, nato pa nam prvi pogled vzame sapo. Za nami (ali pa pred) je pogorje Dachsteina. V soncu se blešči in dela skomine.
Mi pa zakorakamo v pogorje Schladminških tur po novo dogodivščino. 7 ur hoje je pred nami. Mehko, najprej po gozdu, nato po razglednem travnatem grebenu. Visoko smo, čez 2000 metrov. Razgledi so…uau.
Premikamo, fotkamo, se navdušujemo, spoznavamo. Krajše in daljše pavze nam olajšajo hojo, vmes sapo nalovimo kar med fotografiranjem.
Dan je stabilen, nekako se nam ne mudi, čeprav je vseeno treba do večerje biti v koči. Jezero, dva , tri. Koliko jih je! Nekaj časa jih štejemo, potem samo še občudujemo. Mar nismo tukaj zato, da se naužijemo lepega? In hoje?
V prijazni koči nas postrežejo najprej z odrešilnimi napitki. Pivo, kufe in ostale tekočine, ki vračajo življenje in dvigajo razpoloženje.
V »mehrbetzimmer« po smrčečo romantiko, še prej pa odlična večerja. Navodila za dan 2 in spanje ali pa vsaj poskusi le tega. Prvi večer hitro poniknemo vsak v svoj svet, vedno je tako. Drugi dan je kraljevski.
Po svoji lepoti, po premaganih vzponih in sestopih in po prehojenih kilometrih. Kako ga vzamemo? Ja, tako kot znamo – PO PAMET. Zmeren tempo, ko bi se zasanjano sprehajali med vršaci, vodami in visokogorskimi travniki.
Mimo velikega jezera, konj, ki svobodno uživajo na paši, do vrha z višino 2500 metrov in še malo čez.
Daljša pavza, malica in fotkanje.
Prečen spust po granitnih blokih do sedla in nato strmo do koče, kjer si privoščimo urco za hranjenje.
Še drugi del nas čaka. Nov vzpon in nov sestop. Ja, treking je za »uhojene« s »pospravljeno« glavo. Ko (če) to zmoreš pa….uau kako navduši!
Do koče, kjer prespimo drugič, pridemo ravno pravi čas, da se spet odžejamo, umijemo, preoblečemo in do sitega najemo.
V soncu, z nasmehi, zadovoljni kot »bubreg v loju«. Spet se vsi nabunkamo v eno spalnico in ta večer je bolj živahen. Nasmejimo se do solz in zadovoljni zaspimo.
Za tretji dan so nam obetali dež. Ja pa ja!
Dežuje vseokoli, le mi smo na suhem. Sicer nas malo pokrivajo meglice, a le toliko, da je svet okrog nas še lepši. Strmo se vzpenjamo do sedla pod najvišjim vrhom obiskanih tur.
Malica in sestop do koče.
Ne kuj pa prec, no. Kje pa. Prej hodimo in hodimo in hodimo pa jemo pa pijemo pa spet jemo in pijemo potem si v potočkih namakamo tačke in ritke pa fotkamo…veliko fotkamo.
Ta kratek dan je vseeno kratek. Že ob treh smo v koči in nevajeni posedanja…posedamo.
Kako smo hecni, ko ne vemo kaj bi sami s sabo. Še signala ni, da bi se hvalili po socialnih omrežjih. Ti duš, kakšno trpljenje. Dočakamo večerjo (mmmm kok smo žrli) in se sflosamo pod koutre. Ura je osem, zunaj sije sonce, mi pa čakamo, da se bo stemnilo, da bomo lahko zaspali. No, čakanje si popestrimo s situacijskim humorjem, ki ga vsake toliko prekine vprašanje: »Ej, Lidija, dej poglej, če je zun že tema, da mo šli lohk spat.«
Zadnji dan bi lahko, če bi bili utrujeni, v dveh urah sestopili do kombija. AMPAK (taki stavki mi ponavadi niso všeč, ta mi je😊), vreme je odlično, skupina odlično hodi, zato gremo v dolino po »ta dolgi«.
Najprej 1000 metrov vzpona na sedlo z jezerom, ki je najvišje ležeče v Schladminških turah, nato pa na vrh. 2600 metrov in kusur! Vsi! Brez izjeme, IZJEMNI!
Sestop je zahtevnejši, malo pozajlan. Upoštevaje priporočila varno sestopimo, še nekaj šodrastega spusta in spet smo na »podih«, ki jih prekriva deset jezer in več. Noro, noro!
Daljša pavza za hranjenje, kopanje in čiliranje. Še imamo dela, še!
Med jezeri vijuga pot in ko misliš, da jih bo zmanjkalo, se pokažeta še dva, trije. Ja, zato je vredno sestopiti točno tukaj.
Še debeli dve uri do bajte, ki nam ponudi odlično kosilo.
Nato pa v dolino. Večina pohodnikov tukaj prespi, mi ne. Smo al nismo! Smo!
Okrepčani se zapodimo navzdol, ob vodi, slapovih, do še zadnjega jezera, ki se….. PRESENEČENJE…izteka v divjo, noro lepo sotesko.
Železne stopnice, slapovi, voda in, čisto na koncu, ko noge že skoraj omagajo, adrenalinski viseči most. Navdušenje! Čisto navdušenje.
Zaključek izjemnega trekinga na najlepši možen način. Še zadnji metri sestopa in ponoviva logistiko s kombiji. Kar 10 ur smo bili na poti zadnji, četrti dan. Z družbo, ki je ves čas ohranila strumen korak in nasmehe na obrazih.
Zadovoljni, prijetno utrujeni in s polnimi dušami lepega. Ja, prišli smo točno po to. In nič drugega. Družba, moj poklon! Izjemni ljudje na izjemnem trekingu.
댓글