Spet smo odjadrali. Tokrat skoraj dobesedno. Podaljšan vikend v osrčju Velebita nas je čakal in nestrpno smo pričakovali odhod. V Kranju naložim Anito in Barbaro, Jelena se odpelje proti Ljubljani. Najprej v njen kombi prisedeta Milan in Lidija, na Dolgem mostu pa vse skupaj čaka venček ostalih Mojra, Grozdana, Nina, Eda, Suzana, Zvezdana, Saša, Tjaša, Maja, Jasna in Miro. Mešana, razigrana druščina se poda novim dogodivščinam nasproti.
Prva postojanka s kavo je malo pred Reko, kjer ujamemo prve razglede na morje. Spremljali naj bi nas vse tri dni. Srednji Velebit je malce drugačen od južnega, ki ga obiščemo jeseni. Skalnate gmote, ki se pnejo med travnatimi vrhovi so za marsikoga nedostopne. Razgledi nanje so osupljivi. Drugi vrhovi so mehki, lahko dostopni in res zelo razgledni.
Začetek Srednjega in konec severnega je nekje pri planinski koči Alan, kjer se ustavimo z namenom, da prehodimo prvo, krožno turo. Veter je že ob vzponu po razgledni, ovinkasti cesti napovedoval, da nas bo z veseljem spremljal. Višje kot smo, bolj je megleno in bolj prši.
Pa kaj! V domu nas prijazno sprejmejo, skuhajo kavo in čaj. Obeti so, da se vreme uredi, zato se pogumno odpravimo na pot. Kakšen mir in spokojnost je v teh koncih. Ko prši in se megli, je še lepše. Nič nam ne manjka, čeprav nismo obsijani s soncem. Le veter je vse močnejši… Prihod na rob, ko nas veter skoraj pomeče po tleh, botruje odločitvi, da obrnemo. Varnost je vseeno na prvem mestu.
Do doma in v Karlobag. V trgovini dokupimo, kar nam manjka in se odpeljemo pogledat še Smaragdno jezero pod Filipovim kukom in do čudovitega hostla Čelina, ki nas je gostil in »futral« tri dni.
Za večerjo si privoščimo odličen žar s kupom domače zelenjave in čisto domačimi solatkami. Mmmmmmm, kako smo predli med večerjo. Zvečer hitro popadamo v postelje, kajti sobota je dan, ko imamo v programu največ hoje. Trije vrhovi so to do: Visibaba, Prekinuto brdo in Budakovo brdo, povratek pa po znameniti Premužičevi stazi.
Zjutraj nas pričaka OBILEN zajtrk, sonce in velebitska burja. Kaj bolj pristnega bi še želeli? V kombija in na izhodišče. Piha? Itak!
Zaženemo se po Premužički, še prej si privoščimo nekaj vzdihovanja in jamranja nad čudovitimi razgledi. Na eni strani morje in otoki, na drugi del Dabarskih kukov. Pri odcepu za Visibabo se odločim, da gremo kar gor. Takih klenih Slovencev pač burja ne bo vrgla s tira.
Piha manj, kot dan poprej in toplo sonce obeta res lep dan. Vzpon do Visibabe je kratek, a strm. Da ni bil tisti veter samo posledica sape, ki smo jo proizvajali ob vzponu? Kdo ve 😊
Na vrhu posedimo in si privoščimo razgledovanje, ki mu ni para. Res ne. Večkrat nakladam, tokrat pač ne 😊 Ostala 2 vrhova sta prav tako travnata in v istem grebenu. Le da je do njiju potrebno najprej dol, pa gor pa spet dol in spet gor. Ej, Gerečnca, a ti nas mau zezaš??
Glede na dobro družbo, razglede in nezahtevno pot, ni bilo pripomb. Vpijamo lepote, se smejimo, pogovarjamo, uživamo! Mar ni smisel življenja ravno to?
Počitek in užitkarjenje na Prekinutem brdu in nadaljevanje do Budakovega. Malica z razgledom tekne še bolj. Spust v smeri Skorpovca, kjer ujamemo Premužičko.
Celih 7 km jo je še potrebno prehoditi do izhodišča. Srečo, res srečo imamo, da tole doživljamo. Sonček nas greje, napornih klancev je za ta dan konec in v sproščenem pogovoru in prav takšnem tempu zaključimo hojo. V hostlu tuširanje, hidracija in lizanje vseh prstov po teletini izpod peke in domačem štrudlju. Luba duša kok je blo dobr!
Nedeljo cokn pok v kombija in do Baških Oštarij. Spet so trije v igri. Piha? Itak 😊
Grabar je malce zahtevnejši, zato si zanj vzamemo čas in gremo lepo po pamet. Razgled pa fenomenalen. Vrsta Dabarskih kukov, v ospredju pa naslednja dva, ki nas čakata – Kuk od Pečice in Kiza.
Previden sestop in spet vzpon. Nam je tega res treba? Podimo se gor in dol in sem in tja, k zmešane kure, zraven pa neskončno uživamo. Ludi Slovenci, bi rekli naši sosedje. Res smo včasih ludi, zato pa tudi srečni.
Na travniku pod Pečico se spet oglasi močnejši veter, malo pod vrhom pa se na vse pretege trudi, da nas spodi.
Kuk od Pečice dosežemo, hitro obrnemo in »vodja puta« odloči, da je na vrsti chill.
Ne bomo se prepirali z naravo. Pomečemo se po travniku, žvečimo vsak svoj sendvič (ali dva), klepetamo in vpijamo tople sončne žarke. Nam kaj manjka? Nič (no, kako mrzlo pivo pa tudi ne bi bilo odveč).
Počasi sestopimo in si privoščimo točno to. Kufe in mrzlo pivo. Duše privezane in čas bo za odhod. Prej nakupimo odlične domače sire in jogurte, potem pa brm, brm s polnimi malhami spominov v Slovenijo.
V kombiju se pletejo nova poznanstva in delajo novi načrti.
Tri dni in svet je drugačen. Lepši, prijaznejši in bogatejši. Za nove razglede, nova poznanstva in nove izkušnje. Še bomo!
Comments