Zdaj je že znano, da se na najine trekinge v večini prijavljajo ženske. Pa ne, da moški ne bi bili dobrodošli, daleč od tega, a očitno je ženska populacija tista, ki ji najin program »štima«.
Tokrat smo bile na trekingu same ženske. Kup ženske modrosti, ki daje našim popotovanjem visoko vrednost. Ne, to ni kup cviljenja in jamranja, ne! To ni iskanje pozornosti, jokcanje in čakanje, da nas reši princ na belem konju. To je odklop babnc, ki vemo kaj želimo. In menim, da večina to tudi dobi.
Vsaka svojo različnost doda v mozaik kratke, jedrnate zgodbice, ki navadno odmeva še nekaj časa po tem, ko se vrnemo domov.
Spet nakladam, ti duš!
Dva kombija se začneta tokrat polniti v Ljubljani. Na raziskovanje skritih, ne obiskanih kotičkov Istre se podajo: Zdenka, Joža, Jelena, Nataša, Saša, Breda, Martina, Beti, Jana, Ada, Alenka, Lidija, dve Darji in Gabi. Midve za volan kombija in vesela dogodivščina se začne.
Vedeli sva, da je vode v Istri malo in bodo zato pogledi na slapove bolj skalnati. Ne damo se motiti in si ogledamo vse, kar sva imeli v načrtu. V bistvu je videti izsušeno pokrajino, ki naj bi bila vodnata, po eni strani zanimivo, po drugi pa grozljivo.
Dan presekamo s kosilom v konobi, kjer se poveselimo, do sitega najemo in pripravimo presenečenje, s tortico, dvema slavljenkama. Kako malo človek potrebuje, da je srečen.
Vedno sem vesela, da se sproščeno vzdušje pojavi že takoj po odhodu in čez uro ali dve se že veselo zbadamo in smejimo odzivom. V prepričanju, da je na enem od »krovov« voda, puncam naročim naj vzamejo brisačke, da bomo v tolmunčke namočile od hoje razgrete nogice. Pridemo tja in – ja kakoooooooooooooo – še prejšnji teden je bila voda. No, ni je. In tolmunčki so podobni puščavi. Je pa bila situacija primerna za nagajivo serviranje opazk. Kako sem jih kasirala še do večera. »A, Mateja. A vzamemo brisačke? Se bomo kopale?« Mene pa začne skrbeti, če je mogoče vode tudi v morju zmanjkalo. V današnjih časih se nikoli ne ve 😊
Ker me ima bog očitno rad, na zadnji »vodni« destinaciji postreže s slapom in tolmunčki zelene vode. »Tko, babe! Kaj boste pa zdaj čivkale?«
Priropotamo v hotel v Rabcu, se napakiramo po sobah in proti večeru odpravimo še na sprehod ob obali. Navodila za naslednji dan, ko nas čaka vzpon na Sisol in kmalu utonemo v spanec. Kakorkoli že, dan je bil poln in dolg.
Aja – nič še nisem o vremenu. Temu stalnemu spremljevalcu trekingov in največkrat omenjenemu dejavniku. Sicer mi ni jasno, čemu vremenu dajemo tak pomen, a že mora biti tako prav. Nemalokrat se zgodi, da je prvo vprašanje, preden se odpeljemo – ti, a vreme bo?
Ja, seveda bo. Tokrat nam je napoved namenila precej dežja in še nikoli se ni uresničila. Ponavljam moj izrek: »Kar si kdo zasluži«
Torej sobota naj bi bila nekako deževna, pa smo plohe gledale samo od daleč. Je pa pihalo.
Parkiramo malo nad Plominom in se po izjemno razgledni travnati rami zložno vzpenjamo proti Sisolu. Če ne bi pihalo, bi bilo prekleto vroče. Imamo srečo? Imamo!
Veter z višino pridobiva na moči, zato se (modro žensko) odločimo, da zakrožimo malo drugače in vrh spustimo. Nima smisla. Saj smo se prišle imeti fajn, ne osvajat vrhove za vsako ceno.
Spustimo se v Plomin, punce si ga ogledajo, se napasejo s fotkanjem zvončka, na katerega so tukaj še posebej ponosni.
Mi2 šibava po kombije.
Ker imava vedno cel kup idej, se zapeljemo še do pijane pruge, nazaj grede pa na zaslužen KUFE, kjer se do solz nasmejimo natakarici, ki se ponorčuje iz Beti, ko vpraša, če ob kavi dobi tudi vodo. Do nedelje jih Beti »kasira« na ta račun. »Ja, kaj pa si naročila to vodurino, zdaj bo pa dež 😊«
Torej, po kavi do hotela in napolniti prazne žaklje. Vse prste si obliznemo po okusni večerji, ki pa je tako oblina, da si napakiramo mesa še za naslednji dan. Zavedava se, da je dobra hrana pomembna in vsakič se potrudiva, da najini potniki dobijo tudi to.
Navdušenje, ki se vidi na obrazih, ker beseda polpenzion dobi svojo obliko. Kvalitetno in kvantitetno. Ker želiva, da nam je te tri dni lepo. Ker si to zaslužimo.
Nedelja se za zajtrk nekaj kuja. Kaj pa vem kaj se ji je ponoči dogajalo, da nas pozdravi z dežjem. Zapeljemo se do Skitaće, se v dežju sprehodimo do Sv. Lucije in očitno naša zaprosila pomagajo 😊 Kmalu se začne jasniti in v nadaljevanju nas greje sonce.
Fotošuting v Veli Dragi, transfer do Poklona, vzpon na Crkveni vrh in spust s kombiji v smeri Reke.
Vzpon na Mali Kamenjak prepreči bližajoča se ploha, zato se ubogljivo vključimo v kolono vozil, ki se vedno vije s Primorske proti Ljubljani. V kombiju nam ni dolgčas, ker ves čas prijetno kramljamo, si pripovedujemo zgodbice, ob katerih se nasmejimo in ugotovimo, da je podaljšan vikend čisto prehitro minil. Pa je že prav, da se lepo zaključi, ko je najlepše.
Punce, dame, sopotnice. Če vam je bilo druženje in pohajanje vsaj pol toliko všeč, kot je bilo meni, potem verjamem, da se še kdaj srečamo. Uživajte na poteh življenja!
Comentarios