Z odprtim srcem na Srednji Velebit

V masivu 150 km dolgega grebena Velebita je verjetno področje Srednjega Velebita pohodnikom najmanj poznano. Razgledni, travnati vrhovi, ki na eni strani ponujajo poglede na morje in otoke, v notranjosti pa se v nebo pnejo skalnate skulpture Dabarskih kukov. Gledano z jadranske magistrale, ali pa s cest, ki pripeljejo v osrčje Velebita, je področje zahtevno in videti precej neprehodno. Pa ni tako!

Na trekingu po Srednjem Velebitu poskušava v treh dneh ponuditi doživetje Velebita v vsej lepoti. Zato so poti in tereni skrbno izbrani, prav tako tudi nastanitev in hrana. Velebit je tista skalna pregrada, kjer se rade potepajo megle, rad pa ga ima tudi veter. Žlahtnost pokrajine torej krojijo surove vremenske razmere in ravno zato je okolica tako vzemirljivo lepa. Takšno pokrajino v mislih velikokrat primerjam z ljudmi. Tisti, ki jih je življenje kot veter kdaj prebičalo, kot dež kdaj zmočilo in kot sonce kdaj pogrelo, so v svoji biti najlepši ljudje. Ljudje, ki cenijo, kar v ljudeh cenim jaz. In v surovosti pokrajine sem v treh dneh našla in doživela vso silno lepoto Velebita.

Popoldanski »obredi« dan pred odhodom so mi čarali nasmeh na obraz. Čutila sem, da bo vse tako kot mora biti. In tako je edino prav. Noč je kratka, kajti že malo čez četrto uro zjutraj smradiva s kombiji po Kranju. Vstopijo Lea, Sonja, Ani, Tatjana, Danica, Milena in Hetti. Do Ljubljane, kjer nabaševa kufre, nasmehe in pričakovanja preostanka družbe: Jernej in Jasmina, Viki, Sonja, Maja, Romana in Marko, Ema in Tatjana.

Avtocesta, mejni prehod, čveket, dremanje in kava z lulanjem na počivališču nad Reko, ki ponudi prvi pogled na morje. Sproščenost pri nekaterih, malce dvoma pri drugih. Pričakovano in vedno podobno. Ta stari so že korajžni, ta novi pa to kaj kmalu postanejo. Po Jadranski magistrali do Stinice in po izjemno razgledni cesti do Alana, kjer nas pričaka…..VELEBIT 😊 Sonce in veter. Uvodne besede, pozdrav, predstavitev poti in pogled v obraze, ki včasih povedo več kot besede. Ja, vem…vidim in razumem. Vse bo ok, prijatelji.

Previdno, z občutkom vzamemo pot pod noge. Razgledi nas razvajajo, veter pa kaže malo moči. Zanimivo mi je, ko pojasnim, da to niti ne piha zelo močno, kajti večina vetra na Velebitu seveda še ni doživela. Pa res ni zelo pihalo 😊 Po razglednih robovih tako ali tako vleče. Na Buljmo, sestop in v čaroben bukov gozd.

Veter pojenja, samo sončno in toplo je še. Verižimo po področju, ki je malo obljudeno. Ne srečamo nikogar. Malo klepetamo, malo iščemo svoj mir. V skupini je prostor za oboje. Na Zečjak, dol in gor in še na Kito. Prvi trije, ki so postavljeni čisto na začetek Srednjega Velebita. Do planinske koče na kufe in "hvatanje braun boje".

Dogovor o nadaljevanju dneva in prva PRAVA sproščenost celotne skupine. Čutim, da je to to! Do Karlobaga v trgovino, v naš hostel pod tuš in na večerjo. Aja???? A da lahko jemo kar želimo??? Oooooo, kaj takega pa nismo pričakovali!

Večerja….bi nekaj o tem? Bom, ker se mi glih da 😊

No, večerja je v bistvu obrok, lahko je obred, lahko pa je tudi dogodek, kjer se pokažejo karakterji. Pač odvisno kaj in kako kdo vidi. Vidi se na primer koliko samokontrole premore posameznik, ko mu je ponujeno kar si zaželi, vidi se, koliko odločnosti premoremo, ko se moramo odločiti kaj bomo, vidi se, če zmoremo brzdati nekontrolirano naročanje, ker je pač vse v ceni, pa še marsikaj se vidi. No, po naročanju pridejo obroki, ki spet (hahaha) povedo veliko. Od tega, da večina prede od zadovoljstva, do tega, da nekateri iščejo dlako v jajcu, do tega, da se po odnosu do hrane verjetno kaže tudi odnos do drugih stvari v lajfu in še mnogo več…

Torej, večerja ni samo obrok, je veliko, veliko več 😊

Pa naj se to ne bere, da ob večerji vrednostim in rangiram sopotnike. Nikakor in nikoli. Rada pa opazujem to raznolikost v dojemanju, odzivanju, reakcijah in si vedno znova rečem, da mi je fajn, ker imamo vsak svoj prav. Da le mojega ne vsiljujem drugim in drugi svojega ne meni. Živi in pusti živeti.

Sproščena debata se razvije, malo analiziramo prvi dan in zdi se mi, da postajamo skupina. Siti in zadovoljni se odpeljemo v hostel, prej pa še ulovimo zadnje sončne žarke na razgledni točki. Pred spanjem se nekateri še malo podružimo, drugi pa se umaknejo s svoj svet in uživajo tam. V debati se razvija pristen zasavski humor (sori folk, če mi je pa toooolk smešn), ki ga podkrepijo vici življenjsko izkušenih deklet. Krohotamo se do solz in ob desetih popadamo vsak v svoj sanjski svet.

Zjutraj udobno. Kufe, zajtrk in napoved vetrovno – sončnega dne. To, da piha, zvem do odhoda večkrat. Vsak, ki pokuka na plano, mi postreže z enako informacijo - Mateja, zuni pa piha! Smejim se. Vem, kaj pričakujete 😊 Da vam povem, da bo vse ok, da se prepustite, da nas veter ne bo oviral. In vam točno to povem. Ne skrbite, imam vse pod kontrolo. Če ne bo tako, bomo drugače. Prestavimo se na izhodišče naslednjega načrtovanega trojčka vrhov. Strumno stopimo na Premužićevo stazo, nekaj časa po njej, nato pa nas smerokaz povabi v razgledne višave. Visibaba, kjer se čisto malo pod vrhom razvajamo v topli travci in se pasemo kot vesele kravce.

Božanski razgledi, smeh, meditacija, druženje. Vse, po kar smo prišli. Navdušena sem. Znova. Kok je men lepo! Naprej vijugamo med vetrom, ki pa se počasi čisto umiri.

Kaj hitro ugotovimo, da nas pravzaprav razvaja. Če ne bi pihalo, bi bilo noro vroče. Dol in gor in dol in gor. Še Prekinuto in Budakovo brdo.

Po travnatih poteh posutih s cvetjem. Ja, Velebit je v tem letnem času pravi botanični vrt.

Spust do Premužičke in krožno do kombijev.

Ej, Jelena, jim pokaževa? Ja, itak! Brm, brm…par minut vožnje in novo navdušenje. Če smo prej občudovali umetnije narave, zdaj občudujemo mojstrovino človeških rok.

Kaj nam manjka?? KUFEEEEEEEEEEEEEEEE

V hostlu ga skuhamo kar cel »žehtn piskr« pa še čaj za nekufetarje. Vsedemo se na sonce in si pripovedujemo zgodbe. Vsesorte zgodbe. Ej, folk. Kaj vse smo že doživeli! Kolikokrat nam je bilo v življenju lepo! Zgodbe preraščajo v nizanje smešnih dogodkov, smeh se stopnjuje in kaj hitro se vsi držimo za trebuhe po licih pa nam tečejo solze. Rada se šalim in baje znam »družbo gor držat«. Fajn mi je, ko večina družbe to šteka, takrat je vzdušje primerno za »frise pokat«, nadstandard pa je, ko se v družbi najde kdo, ki vleče zraven. In tokrat je to tako bilo. »Umazane« podrobnosti o stopalnih orgazmih bodo ostale naše 😊

Spet večerja, spet druženje in spet spanje. Med zajtrkom me informirajo, da sem smrčala. Ti duš! Kej tazga se mi pa res še ni zgodilo. Pa komu drugemu tudi ne. No, vseeno spijem kavo in z veseljem zakorakam v sončno nedeljo.

Še troje vrhov imamo na meniju. Najprej pogled od spodaj, ki na obraze prinese malo nejevere in malo začudenja. A, da gre tam gor pot, praviš? Pravim in pokažem!

Najprej na zahtevnejši Grabar, ki ga vzamemo »po pamet«. Nekaterim precejšen izziv, drugim zgolj darilo in doživetje.

Prvi in drugi presrečni, da so nam dani razgledi na verigo Dabarskih kukov od zgoraj.

Še na Kuk od Pećice in pod in med mogočne stolpe Kize. Navdušenje je na vrhuncu, kakor je tudi postavljen treking. Iz lažjega v težje in v treh dneh dobimo vpogled v raznolikost Velebita. Vmes seveda malica, ki jo z Jeleno umestiva na travnik med skalnimi gmotami.

Usedeva se malo stran in opazujeva sopotnike.

Ne, ne vrednotiva, brez skrbi. Z zadovoljstvom opazujeva, da je skupina skupina. Kljub možnosti, da sedi vsak zase, sedite skupaj, prijatelji dragi. Veseliva se, da smo v treh dneh postali vse to in še več. Skonektani, povezani, a kljub vsemu vsak le to, kar je in želi biti.

Privez duše na Baških Oštarijah in v kombi, kjer se zatečemo v svet spominov. Prijetno vzdušje nas spremlja vse do Ljubljane in naprej do Kranja. Občutki, ki so neprecenljivi.

Pravijo, da moraš v te kraje priti z odprtim srcem, da jih doživiš v vsej njihovi veličini. Jaz sem…in vi ste….zato je bilo tako neizmerno lepo.

Srečno, prijatelji!