Če česa, potem mi v življenju ne manjka idej. Nobenih. Cel kup tistih »glupih« se mi porodi vsako minuto – tukaj po navadi ne najdem somišljenikov. Vsake toliko pa se rodijo tudi toliko manj »lude«, da jih želi še kdo z mano spraviti v življenje. To, da v program trekingov dodava krpljanja, je že ena od idej, ki se je prijela. Nadaljevanje, da popeljeva v znane dele Dolomitov takrat, ko ni turizma, tudi.
Nadgradnja, da to počnemo ob polni luni in v temi pa je že komu povzročila kak kravji pogled (govorim o debelih, izbuljenih očeh, ki komaj čakajo, da padejo ven iz očesnih lukenj). Ker pa nisem samo polna idej, temveč tudi navdušenja (baje imam tudi precej dobre pogajalske veščine), smo tole norost preizkusili večkrat. Letos četrtič. In prav vsakič se je z nama veselila čisto polna skupina enako »prtegnjenih«, ki so tja in nazaj prišli z nasmehi in željo po doživetju.
Tako sva z Jeleno letos nekako »otvorili« sezono 2025, čeprav je tole krpljanje umeščeno še v to leto. Nič hudega, si rečem. Čas je tako ali tako relativen. Pomembno je kako se počutimo, kaj vidimo in kako se imamo. In, če bo sezona 2025 tako lepa, kot so bili lepi ti trije dnevi v zasneženih Dolomitih, potem zagotovo še ne bom razmišljala o tem, da s tem »špasom« preneham.
Sredi decembra, torej, ob polni luni, sta se dva bela kombija odmajala v Dolomite. Vanju so sedli: Alenka, Gabi, Smiljana, Anita, Andreja in Zmago, Mojca, Zdenka, Maja, Snežana, Vojka, Sergeja, Tina, Ingrid in Zdravko. Ne samo 15 radoživih duš, napakirali sva še vsaj toliko kufrov z vso opremo za vsak slučaj, pa še 20 parov krpelj, tudi teh vsaj 4 pare za vsak zihr. Takole ziheraško, čisto polni, se torej v petek zgodaj zjutraj zapeljemo čez predor Karavanke proti Dolomitom. Pred predorom lulanje (u skret smo šli, da nau pomote), v Lienzu sendviči, rogljički, kufe in mencanje zaspančkov. Pa seveda spoznavanje, prve trde, knapovske besede, prvo čudenje novih in zavijanje z očmi starih. Kwa? Sami ste se v vojno spravl! Pa sej vem, da vam je z nama fajn. Tok f***ni pa niste, da b vsakič znova plačali, da tri al pa štiri dni trpite. Clo trpeči Slovenci ne trpimo tok zlo radi.
Do izhodišča, ki je na višini 2000 metrov se pripeljemo po ovinkasti, zasneženi cesti. Z Jeleno odlično sučeva volane kombijev. Res. Ga ni deca, ki bi upal reči, da so babe slabe voznice, če se kdaj pelje z nama. Parkirava in zmečeva nasmejane sopotnike ven na mraz, sneg in med bleščeče razglede. Nihče se ne pritožuje, le nasmehi postanejo še širši. Rada jih imam. Pa ne ljudi, teh ne maram. Rada imam nasmehe 😊
Babe polulamo vse kotičke, kot kužki, ki markirajo teritorij. Nato se oblečemo, preobujemo, v treh minutah opravimo začetni tečaj krpljanja in zakorakamo v belino.
Čaka nas pravljica. Čisto malo po steptani cesti, nato zavijem v pršič. Pogledujem kolono za sabo in poskusim z obrazov razbrati kako se počutijo. Uganka ni težka. Odlično smo in ne skrivamo.
Počasi vlečem v klanec. Vmes ustavim in malo naštejem tritisočake, ki nas obdajajo. Koliko mogočnih vrhov skrivajo Dolomiti! Uau! Nadaljujemo, premikamo se in ustavljamo. Vriskamo in fotografiramo. Pridobivamo metre in nove razglede. Hodimo v koloni, lička nastavljamo sončnim žarkom in srce vriska od veselja.
Slišim! Gor in gor. Do ostankov bajte, kjer si privoščimo par minut. Za grizljanje (pa ne ušesnih mečic!) in razgledovanje. Še zadnji del vzpona na 2300 metrov visoko goro nas čaka. Vodim po »špuri« in kmalu začnem delati svojo.
Prednost poznavanja terena ponudi večje užitke. Pišem po nepopisnem listu narave. Puščam sledi, da mi lahko sledijo. Razkošje. Do roba, kjer se prvič odpre pogled na Tre Cime.
Vrisk, nasmeh, aplavz. Uau, uaaaaau. Sneg, sonce, bogastvo razgledov in toplina ljudi. Povedala sem že, pa bom še, da mi je vodenje trekingov ponovno povrnilo vero v to, da so ljudje dobri. Čeprav se zavedam, da ne vsi 😊 Tokrat so z nama sami tisti, prvi. Spet novo fotografiranje in povabilo, da odkrpljamo na vrh.
Pol ure na toplem soncu mine hitro. Kot v življenju navadno je. Ko nam je lepo, se nam zdi, da čas beži. Ko nam je težko pa minute trajajo kot ure. A za rast in zrelost potrebujemo oboje.
Sestop. Malo po »špuri«, malo off – road po pršiču. Z razgledi, z dobrimi ljudmi.
Do zaprte koče, nekaj sto metrov po steptani cesti in do težko pričakovane sladice in napitkov. Prej v gorah, zdaj pa si na terasi prijazne restavracije grejemo duše. Kot si najbolje znamo. Klepetamo, pokam frise. Spet. Vsakič znova mi dajete navdih, da poven kakšno krepko – knapovsko. Une brezvezene od Gerečnce s Kisuca. Še do kombijev, do Misurine in v prijazen hotelček tik ob jezeru. Dan je bil dolg, dan je bi navdušujoč. Po sobah, pod tuše, v topla, mehka oblačila in v jedilnico na večerjo. Po večerji jo hitro pomaknemo v mižule. Prej pa…. Kaj nas čaka jutri? Jutri nas čaka nov dan. Dan, ki ga moraš doživeti.
Zajtrk z razgledom na steno Sorapisa, ki se dviga nad jezerom Misurina.
Nikoli se ne naveličam teh pogledov. Ne, nisem še toliko stara, da bi jih sproti pozabljala. Kar govorte, kar čte.
Začnemo kar peš, od hotela. Krplje na ruzake. Nekaj umetniških vložkov, malo pomoči pri montiranju, kak zlomljen noht in pripravljeni smo. Kolona šklepetajočih krpelj, ki mahedrajo z nahrbtnikov, se premika in sopiha v klanec proti jezeru Antorno. Čutim, da jim je odveč in si mislim – če bi vedeli kaj vas čaka, bi lebdeli 😊 Pa je že prav tako. Brez muje se še čevelj ne obuje. Sopotniki pa so, po tem, ko so premagali dolgočasen, asfaltiran klanec, prejeli najlepše darilo, kar ga ti konci ponujajo.
Jelena kolonico »zapelje« do jezera Antorno, jaz skočim po karte, ki odpirajo vrata vožnji z motornimi sanmi. In ne glede na to, da to naj ne bi bila več skrivnost, se vsakič znova izkaže, da folk nima pojma kaj ga čaka. In men je to čist noro dobr!
Prikorakajo do sani in na moje povabilo, da se usedejo nanje, me vsak od njih pogleda kot tele v nova vrata. Vsakič še kdo izusti, da jih itak je**m, ker pri meni se nikoli ne ve kdaj jih. Pa jih tokrat ne 😊 Nabaševa torej skupinico na motorne sani in fantom, ki vozijo, zabičava, da pazijo nanje. Tole so najini hostarji, včas kej ne štekajo 😊. Do koče Auronzo, kjer skupinica čaka vodnici, ki se prifurata zadnji. Zmedeni eni in zmedeni drugi. Haha – pol jih razume, da počakajo s krpljami na nogah, druge pol, da krplje pustijo na nahrbtnikih. In spet tisti pogledi, da bom »skurcala« vsazga posebej. Uporabim element presenečenja in čisto mirno povem, da je oboje ok. Ko bi vi videli TE poglede! Haha
Gremo do bajte, kjer preverim kako izgleda prečka, ki odloča o nadaljevanju dneva. Varna je! Vesela kot radio. Lahko vas peljem pod noge Treh Cim. Opremimo se, tudi z navodili o gibanju in varnosti.
Po prečni poti, so druge bajte, nato pa spet orjemo pršič (kot mi2 z Jeleno marsikje orjeva ledino). Vem kam je treba in sopotnikom ponudim razkošje razdevičenja belih poljan pod Tremi Cimami.
Hoditi prvi v vrsti ni vedno lahko. Naporneje je od sledenja. Je pa to bogastvo, ki ga ne prejme vsak. Vlečem, režem, iščem optimalno – varno »špuro« in spet uživam, ker zmorem. Nasmehi, ki mi sledijo, poplačajo ves trud. Do škrbine Lavaredo.
Tam Tre Cime pokažejo tipičen, vsem znan obraz. Kako noro lepo je tukaj. Sami smo. Sami mi, gore, sneg, mir in naši občutki.
Nekaj v spomin, nekaj v dušo, nekaj v fotoaparat. Shranjujemo tja, kjer menimo, da bo najdlje trajalo. Spust po pršiču do koče.
Malica, martinčkanje, druženje. Do bajte Auronzo, na sani in kot eden od dobrih mož – švist v dolino. Čaka nas popoldanski – večerni del. Sončni zahod, soj polne lune, noč, ki to ni. Da bi se čim bolj približali popolnosti, se počasi vzpenjamo pod vrh. Na višino 2200 metrov prikrpljamo po skoraj dveh urah, ko se ravno sonce poslavlja od dneva in štafeto predaja polni luni.
Tiste barve! Nekaj malega pojemo. Se zavijemo, zadekamo in opremimo z lučkami, naredimo fotko ali dve in začnemo s sestopom.
Barve, barve. Energija. Mir in navdušenje. Tišina, ki govori. Počasi se gibamo in z vsakim korakom smo bližje spektaklu. Na eni strani barve zahoda, na drugi odstirajoča se polna luna, točno nad eno od Treh Cim.
Premišljeno izbrana lokacija, ki tudi najbolj utrujenim odžene težke misli. Ne, ne da se opisati – doživeti je treba. Noč je tako svetla, da ugasnemo lučke. Vsak gre vase, v svoj mir in v svoje občutke. Čutim, čutimo.
Do hotela, pod tuš in na večerjo. Dan je bil dolg, poln. Utrujenost bo jutri premagana, vse ostalo bo trajalo. Dlje kot karkoli. Čaka nas še tretji dan, ki pa je in mora biti krajši. Vem, navdušeno utrujeni ste in spoštujem vašo dobro voljo. Pofruštkamo in zakorakamo ob jezeru MIsurina. Zadaj tista znana Sorapis kulisa.
Na drugi strani krplje gor in v klance. Želim vam pokazati osupljiv, zimski, pogled na Marmarole. Od te panoramske krpljarske poti so navdušujoče.
Pot je mestoma strma, gremo počasi, vmes se nadihamo in odžejamo. Mogoče malce naporneje, a spet je nagrada ogromna. Ko se pot položi in zavije okrog ovinka, zaslišim tako pričakovani UAU.
Mravljinci mi gredo po koži. Od energije, od razgledov, od ljudi, ki jo oddajajo. Bogata sem, bogati smo. Še gremo naprej. Po sončni poti, posuti s snegom in razgledi na Marmarole, Sorapis, Tofane, Marmolado, Cinque Torri,…
Posedimo, pomalicamo, vdihnemo še zadnje Dolomitske razglede v tej prelepi nedelji in počasi odkorakamo v dolino. Tuširanje, kosilo, pakiranje vsega in še več. Kufrov, oblačil in čevljev, spominov, doživetij, nasmehov, novih poznanstev, novih načrtov, razgledov in občutkov. Same lepe (pa tud mau prešvicane) stvari smo napakirali v dva bela kombija, ki sta skupinico srečnih duš odpeljala iz belih Dolomitov. Še šoping v vedno odprti trgovinici, kufe na pol poti do doma in krpljanje od polni luni je uradno zaključeno. Pa v bistvu ni, ker bodo učinki vsega lepega trajali še mnogo, mnogo dni.
In, če bodo malo popustili, lahko ponovno prelistamo fotografije in se spomnimo, da je življenje lepo. Kot so lepi ljudje. In kot je lep ta svet, če ga le opazuješ skozi optimistična očala.
Dragi moji (ja ponavljam se, jebat ga!), besed mi ne bo zmanjkalo. Jih rada (in baje dobro) obračam.
Ker se v letu 2024 skor zihr več ne srečamo, si bom dovolila zaželeti nekaj, samo za naju. Da se srečamo v letu 2025. Z vsakim izmed vas. Če le zdržite še kk cajt z nama 😊
Če ne, pa upoštevajte navodila ud unga strica, k ga mam js posebej rada: »Vježbaj, pizda ti materina, vježbaj!«
Comments